Tiskane izdaje
Februarja lani je ameriški Time objavil novico, da je bil njihov dolgoletni fotografski sodelavec James Nachtwey ranjen med političnimi protesti na Tajskem. Zadeli so ga v nogo, je poročala urednica fotografije Kira Pollack. Krogla je prebila mišico, a na srečo ni zadela kosti. Zato je Nachtwey že čez nekaj trenutkov vstal in začel fotografirati. »Takšen pač je,« je komentirala dogodek.
Fotografi le redko postanejo novica. O Nachtweyevi rani pa niso pisali samo številni tradicionalni in spletni mediji, ampak so se uredniki fotografije celo prerekali, kdo vse si je smel prilastiti znanega fotografa kot »rednega sodelavca« ali celo »člana uredništva«. Nachtweya namreč uvrščajo med redke vizualne novinarje, ki je postal skoraj močnejša blagovna znamka kot mediji, pri katerih je objavljal, ali agencije, za katere je fotografiral.
O fotografiji je začel razmišljati med vojno v Vietnamu, je povedal v biografskem dokumentarcu Vojni fotograf (The War Photographer, 2001). Poslušal je politike, ki so govorili o velikih uspehih njihovih enot in prepričevali Američane, da je njihova vojna pravična. Toda fotografije pogumnih vojnih fotografov in zgodbe novinarskih dopisnikov so prinašale drugačne podobe. Ameriški vojaki so bili hkrati žrtve in morilci, zlomljeni posamezniki in okrutni mučitelji. In Nachtwey je bil prepričan, da so prav te podobe pomagale ustaviti vojno in prepričati ameriško javnost, da ne smejo več verjeti svojim politikom.
Poslanstvo
Mladi fotograf je našel svoje poslanstvo. Hotel je postati priča, ki bo od blizu spremljala podobe vojne, bolezni in nepotrebnega umiranja, ki jih vzdržuje predvsem naša neobčutljivost za trpljenje drugega. To ni bil samo idealizem, je danes povedal med predavanjem, s katerim je v Cankarjevem domu pripravil občinstvo na odprtje razstave Priča/Witness (V Galeriji Kresija bo razstavljen še njegov kolaž Žrtev/The Sacrifice). Zanj je fotografiranje dolžnost, saj je vojni fotograf edini očividec, ki vojne ne potlači v podzavest, jezo, obup ali grenkobo, ampak jo pokaže javnosti. Le javnost, ki se ob pogledu na njegove fotografije ne obrne stran, pa lahko morda ustavi najbolj nečloveško divjanje človeške narave.
Nachtwey v svojih knjigah in nastopih pogosto odgovarja na podobna vprašanja. Ali ni delo vojnih fotografov samo izkoriščanje tuje tragedije, iz katerega se napajajo komercialni mediji in fotografov ego? Ali ni razgaljanje izstradanih, pohabljenih, ranjenih in mučenih teles samo voajerizem in brezčutno poseganje v tujo intimo? Ali niso njegove kompozicijsko popolne in tehnično dovršene fotografije le estetizacija nečesa, kar ne bi smelo biti »lepo« niti v likovnem smislu?
Intimne podobe
Na takšne očitke ne odgovarja z besedami, ampak ponuja svoje fotografije. Tako neposrednih in intimnih podob ni mogoče ujeti, če te fotografirani ne sprejmejo. Če nočejo, da poveš njihovo zgodbo in ti ne zaupajo. Ljudje takoj začutijo, če jih spoštuješ, če ohranjaš njihovo dostojanstvo tudi v trenutkih največje nesreče in nemoči, je povedal Nachtwey. Hkrati lahko fotografije vplivajo na gledalca samo takrat, ko jih začuti – ko ga prepričajo z vsebino, sporočilom, čustvi in vidnim učinkom. In če jih je pripravljen objaviti medij, ki mu bralci zaupajo.
Njegovo ljubljansko sporočilo je bilo enako tistemu, ki ga je pred več kot desetimi leti povedal v filmu Vojni fotograf: človeške narave ne moremo spremeniti, lahko pa preprečimo njeno razdivjanje. Čeprav je bil od takrat še nekajkrat ranjen in je njegov fotografski objektiv izostril na tisoče novih žalostnih pogledov, ki jih prinašajo vedno nove vojne, lakote in bolezni, ki bi jih lahko preprečili. Če se le dovolj ljudi ne bi obrnilo stran.
