S humorjem nad potrošništvo in kič

Umetniško gibanje popart, ki je zaznamovalo šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, je v vizualno umetnost prineslo motive popularne kulture, oglaševanja, stripov in kiča. Te reference so umetniki, denimo Robert Rauschenberg in Andy Warhol, obdelali­ na igriv in ironičen način. Na razstavi Equrna POP! so razstavljena predvsem sodobnejša­ dela slovenskih umetnikov in umetnic, pri katerih je mogoče najti različne navezave na popart.

V popartu si umetniki radi izposojajo podobe iz sveta zvezdništva, medijev, potrošništva. Banalni, popularni, komercialni objekti dobijo mesto na sliki in reprezentirajo zgolj to, kar so – potrošni objekti. Če pomislimo na najbolj slavna dela Andyja Warhola, kot sta Camp­bellova juha in značilna živobarvna popartistična obdelava zvezdniške ikone Marilyn Monroe – kjer enkratnost originalnega platna zamenja serija reprodukcij –, je očitno tudi, da popart obenem tematizira status slike in slikarstva, ki zdaj samo uteleša in ponazarja masovno proizvodnjo in inflacijo podob.

Arne Brejc, ki je z Vasjo Cenčičem postavil razstavo Equrna POP! (na ogled je do 19. februarja), se pri izboru ni zavezal zgodovinskemu obdobju poparta, pač pa izbral tista dela domačih avtorjev, ki se jih da formalno ali konceptualno vpeti v popartistično smer.

Prodana umetnost

Če se osredotočimo na nekaj primerov, nas na razstavo pospremijo tri platna Nike Oblak in Primoža Oblaka z naslovom For sale. V njih že vidimo eno ključnih popartističnih tem: motiv potrošništva, v katerega so – kot sugerira slika – vpeta tudi umetniška dela.

Arjan Pregl se pojavi na razstavi z delom Imena sodobnega slovenskega slikarstva, serijo platen, na katerih je upodobil imena najbolj znanih slovenskih slikarjev, kot jih je določila neka anketa. Imena kakšnega ducata umetnikov, umeščena v galerijski prostor, lahko vidimo kot šaljiv dobesedni prikaz tega, katera imena v slovenski umetnosti so prepoznana, ki štejejo, katera imena pa so sama postala blagovne znamke.

Serija Slovenska popularna kultura Viktorja Bernika, ki sestoji iz manjših platen, oblečenih v vrečke znanih trgovskih hiš, ter iz skulpture, zadeva prav popartistično naklonjenost banalnim, vsakdanjim objektom, ki ob tem utelešajo sodobno potrošništvo. Podobno kolaž Žige Kariža Slika kipa pre­igrava motiv čokolade Milka in piva Heineken. V tem delu je še posebej očitna površinskost podob blagovnih znamk (ti logotipi, povečani na platnu, nimajo nobenega globljega sporočila, ampak le šaljivo ovekovečijo blagovne znamke, ki preplavljajo naš vsakdan). Tudi kolaži Saša Vrabiča, ki jih je sestavil iz izrezkov revij in drugih materialov iz šestdesetih in sedemdesetih let, prinašajo nekakšno zmes vizualnih sporočil, modnih fotografij, fotografij vsakdanjih objektov, kot nas navadno nagovarjajo v tako imenovanih ženskih revijah.

Isti avtor na razstavi nastopa tudi s portretom Josefa Fritzla (njegove poteze so izrisane s pomočjo zapisa: »Ich bin kein Monster«), ki je po veliki aferi postal prepoznavna medijska osebnost. Popartu je tudi sicer zelo blizu kult osebnosti. Deli Tito z rdečo rutico in Mao z rdečo rutico slikarke Huiqin Wang nas spomnita, da so vlogo zvezd igrali tudi karizmatični diktatorji z vsem propagandnim aparatom.

Berkove slike Times Square, Charing Cross in Cosmos imajo izrazito urbano motiviko sodobnih velemest, kamor pa se (kot oglas ali napis nad trgovino) vselej prikrade umetnikovo ime. Te slike veliko dolgujejo filmskim obravnavam živahnih metropol, umetnik pa jih začini s šaljivo potezo, da se vpiše v ljubljene prizore.

Draga fotografija

Na razstavi se pojavlja tudi precej fotografij – zvrsti, ki jo je prav tako s pridom uporabljal popart. Izstopa fotografski triptih kolektiva Irwin, na katerem je skupina umetnikov slikana skupaj z Marino Abramović v postelji, vsako od identičnih slik pa podpisujejo različni avtorji (fotograf, člani kolektiva in Marina Abramović, cena slike pa se glede na avtorstvo spreminja). Sporočilo tega dela je preprosto v tem, da je umetnikovo ime na umetniškem trgu blagovna znamka – cena slike je povezana s tem, kako pomembna znamka je.

V tem kontekstu velja omeniti še delo Antee Arizanović, ki se predstavlja s fotografijo sebe, na kateri piše: »Potrebujem sponzorja.« Tudi tu ironični slogan komentira položaj umetnice in status umetnosti, ki je tako ali drugače vselej odvisna od ­donatorjev.

Deli Uroša Weinbergerja in Uroša Potočnika se od lahkotnosti in šaljivosti, ki prevevata dela na razstavi, razlikujeta po tem, da obravnavata aktualne politične motive upora. A še posebej na Weinbergerjevem delu nas črtna koda na spodnjem desnem robu slike ponovno opomni, da so tudi medijske podobe nasilja, dnevnopolitičnih konfliktov po svetu potrošno blago, le objekt med objekti z omejenim rokom trajanja.

Razstava Equrna POP! se je ob odprtju lepo umestila v najbolj pop mesec, kot december – poln okrasja, kiča, bleščave – imenuje Brejc. Razstava nas spomni, da je implicitna kritičnost poparta, ko nam lansira podobe, ki nas poskušajo očarati, obenem zvezana s fascinacijo nad bliščem, kičem potrošniškega sveta in popularnimi fenomeni. Iz sveta potrošništva torej ne moremo preprosto pobegniti, zato se popart pogosto odloči za nasprotno strategijo: komercializirane motive poveličuje, a z nepogrešljivim humornim in igrivim obratom.