Festival Ars Electronica se sprašuje, kaj je potrebno spremeniti

Predstavljeni projekti so vse bolj dokumentirani in ne predstavljeni v celoti, le redke odlikuje družbenokritična ostrina.

tor, 16.09.2014, 15:00

Kaj je treba spremeniti? – »… what is takes to change« je bila osrednja tema letošnjega festivala umetnosti, tehnologije in družbe Ars ­Electronica, ki se je minuli teden končal v Linzu.­ A to vprašanje bi festivalski organizatorji lahko zastavili sebi.

Da festival Ars Electronica drsi v krizo, je bilo zadnja leta očitno, letošnji proračun v višini poldrugega milijona evrov je za četrtino manjši od proračuna leta 2011, vendar zgolj skromnejša sredstva, ki jih poleg mesta Linz in dežele Zgornje Avstrije prispevajo mednarodne državne in zasebne institucije in korporacije, težko upravičijo programsko usmeritev, s katero postaja Ars Electronica festival, na katerem so izbrani projekti vse bolj dokumentirani in ne predstavljeni v celoti, obenem pa redke med njimi odlikujeta vizionarskost ter umetniška in družbenokritična ostrina. To sicer vsebujejo projekti, vključeni v kategorijo digitalnih skupnosti, ki pa so večinoma zasnovani kot pobude in izvedbe posameznikov oziroma civilne družbe z namenom medsebojne pomoči in širjenja težko dostopnih informacij ter izobraževanja.

Na letošnjem festivalu je zaznati več regeneracijskih poskusov, že samo dogajanje je bilo zgoščeno v Festivalsko mesto (A Festival City) v starem mestnem jedru, pri čemer je bila izbira nekaterih prizorišč bolj in drugih manj posrečena. Nekakšen glavni trg Festivalskega mesta je bil umeščen v nakupovalno središče Arkade, v katerem sta bila tudi novinarsko središče in izhodiščna točka vodenih ogledov.

Resda v izložbah med torbicami in kuhinjskimi prti razstavljena dela, ki niso bila del glavnega programa, lahko, a nikakor ne nujno, vzbudijo pozornost mimoidočih, ob tem pa se vendarle ni mogoče izogniti sporočilu, da se razstavljena dela kaj dosti ne razlikujejo od na trg in v izložbo postavljenih konfekcijskih izdelkov.

Ustrezni prizorišči

Zato pa sta se dobro obnesli drugi dve prizorišči: akademska gimnazija, v kateri so bila predstavljena dela v kategoriji U19 – ta je namenjena avstrijskim mladostnikom, mlajšim od dvajset let, je bila spremenjena v živahno kreativno delavnico, ki so jo mladostniki vodili za sovrstnike in otroke. Med »odraslimi« je Jurij Krpan predstavil Open Training Workshop – projekt Galerije Kapelice, Science Gallery Dublin in WAAG Society Amsterdam, ki so v okviru triletnega evropskega projekta, ki ga je financiral direktorat za znanost in tehnologije, izvajale dejavnosti, s katerimi so mladim, starim od štirinajst do osemnajst let, skušali vzbuditi zanimanje za vplive biotehnologij na družbo.

Linška neogotska katedrala Mariendom, ki je bila v preteklih festivalskih izdajah vključena kot prizorišče glasbenih dogodkov, je bila tokrat uporabljena kot razstavni in uprizoritveni prostor. Katedrala je izvrsten primer, kako je mogoče za nekaj dni prostorsko in časovno uskladiti sakralnost in umetnost. V stranskih ladjah so bile razstavljene instalacije, ki so jim bili skupni abstraktni in sublimni pristopi, vsak večer po maši pa je bil v prostoru, ki se je od vhodnih vrat širil v globino glavne ladje, uprizorjen odličen projekt Mirage japonske skupine Grinder-Man, ki se je s pomočjo vmesnika, imenovanega Sistem nadomestne realnosti, lotila subjektivnega doživljanja realnosti.

Vsakoletni simpozij na osrednjo temo je bil izveden v obliki foruma inovacij za prihodnost ( The Future Innovations Forum), od katerega so največ odnesli izbrani mladi udeleženci, ki so se pod mentorskim vodstvom lotevali različnih aktualnih družbenih tem, za večino pa so bila zanimivejša predavanja njihovih mentorjev. Letošnji festival je uvedel tudi novost pri predstavitvah in nagrajevanju izbranih del. Organizatorji pojasnjujejo, da je bilo lani prijavljenih štiri tisoč projektov prevelik zalogaj za žirijo, zaradi česar se bodo štiri od devetih kategorij odslej izmenjevale bienalno.

Letošnji program je vključeval interaktivno umetnost in kategorijo digitalnih skupnosti, prihodnje leto bosta njuno mesto zasedli hibridna umetnost ter digitalna glasbe in zvočnosti. Zlato niko v kategoriji interaktivne umetnosti je za projekt Loophole for All prejel Paolo Cirio (o njem smo že pisali v Sobotni prilogi). V projektu se skozi povezavo umetnosti, aktivizma, hekinga in raziskovalnega novinarstva loteva davčnih oaz kot srčike globalnega poslovanja.

Ena od nagrad za interaktivno umetnost je pripadla tudi Jacobu Tonskemu za projekt Notranje ravnotežje (na fotografiji), v katerem je zofo, ki prek vgrajenega robotskega mehanizma stoje na eni nogi ohranja ravnotežje, uporabil kot metaforo za siceršnje lovljenje ravnotežja v sodobnem vsakdanjiku.

Nova nagrada

Hvalevredna novost je uvedba nagrade zlata nika za vizionarske pionirje in pionirke medijske umetnosti. Njen prvi dobitnik je osemdesetletni Britanec Roy Ascott,­ pionir kibernetske umetnosti, ki v svoje delo vpleta vsebine od telematike in tehnoetike do sinkretike. Roy Ascott, ki je močno vplival na mnogo generacij umetnikov, je bil eden od pobudnikov in prvih udeležencev pred petintridesetimi leti ustanovljenega festivala Ars Electronica. V programu letošnjega festivala so sodelovali še trije Slovenci – Sanela Jahić s projektom Pendulum in Sašo Sedlaček z robotom Žicarjem na razstavi Device art v Ars Electronica Centru, Robertina Šebjanič pa je po dvotedenski linški rezidenci v prostoru Kulturwerkstatt izvedla performans Wet.

Prijavi sovražni govor