Tiskane izdaje
Žirija, ki je morala podeliti dvanajst vesen za vse glavne avtorske dosežke na filmu, še osem pa jih je imela po svoji presoji na zalogi, je letos izbirala med kar 63 filmi različnih dolžin, predvsem pa žanrov in zvrsti. A v nasprotju z lani, ko je zmagal dokumentarni film Boj za Siniše Gačića, je tokrat očitno izbrala med sedmimi igranimi celovečernimi filmi. Idili pa je poleg glavne vesne podelila še obe vesni za stranski vlogi, ki sta ju prejela igralca Jurij Drevenšek in Nika Rozman, ter vesno za scenografijo, ki je šla Gregorju Nartniku.
Po številu nagrad je izenačen kratki film Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta, lirična in topla parabola o starem zakonskem paru, ki je prejela vesne za najboljši kratki film, za režijo, Niko Novak za glasbo, za glavno moško vlogo pa je šla Ivu Barišiču. Cvitkovičevemu igranemu celovečercu Šiška Deluxe pa žirija ni namenila nobene nagrade.
Tako vesno kot tudi Stopovo nagrado za najboljšo žensko glavno vlogo je prejela Mojca Fatur za vlogo Maje v televizijskem filmu Mihe Knifica Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo, filmu, ki tematizira pregovorno vzdrževanje nedoraslosti in nesposobnosti prevzemanja odgovornosti generacije v poznih dvajsetih in nekaj čez.
Po pričakovanjih je najboljši dokumentarec postal film Metoda Pevca Dom o prebivalcih nekdanjega ljubljanskega samskega doma za gradbene delavce, ki je dobil tudi nagrado po izboru občinstva, medtem ko je pri kar lepem številu igranih celovečercev žirijo najbolj navdušil scenarij za televizijski kratki film Sošolki režiserja in scenarista Darka Sinka, ki lucidno tematizira posledice starševskega vmešavanja v šolski vsakdan.
Najboljša igrana celovečerna koprodukcija, kjer je Slovenija vložila manjšinska sredstva, je hrvaški film Kosec režiserja Zvonimirja Jurića, ki mu je šla tudi vesna za slovenskega tonskega snemalca Jurija Zornika, medtem ko je slovenski direktor fotografije Marko Brdar prejel vesno za najboljšo fotografijo v koprodukcijskem, spet hrvaškem filmu Zenit Daliborja Matanića, sicer letošnjemu canskemu nagrajencu za režijo v programu Poseben pogled, ki novembra prihaja tudi v slovenske kinematografe. Za najboljšega je film Zenit razglasila tudi žirija Art kino mreže.
Če ne bi bilo žirije filmskih kritikov, potem bi med največjimi poraženci letošnjega festivala pristal produkcijsko gverilski film Psi brezčasja, prvenec Mateja Nahtigala, prvi slovenski film noir, ki ustvari pravo urbano temačno džunglo, v kateri vladajo podzemlje, kriminal in politična korupcija. Fipresci mu je namreč namenil nagrado za najboljši igrani celovečerec. Drugi osmoljenec pri strokovni žiriji pa je romantična najstniška komedija Borisa Petkoviča Utrip ljubezni, ki ji je šla le vesna za montažo - to je prejel Jurij Muškon.
