Fotografija je lahko posel ali pa življenje

Matic Zorman in Matjaž Krivic sta letošnja dobitnika nagrade­ World Press Photo, ki velja za najprestižnejšo v svetu novinarske oziroma reportažne ­fotografije. Kakšna je konkurenca, dokazuje podatek, da je žirija izbirala med 82.951 fotografijami 5775 fotografov iz 128 držav.

Fotografa sta dobila nagrado v kategoriji Ljudje, Zorman za fotografijo Čakajoč na popis, posneto v srbskem Preševu, Krivic pa za fotografijo iz ciklusa Kopanje prihodnosti, ki ga je ustvaril v rudniku v Burkina Fasu.

Izbor je bil letos skoraj povsem v znamenju begunske in migrantske krize, nagrada za fotografijo leta pa je pripadla Warrenu Richardsonu za prizor prečkanja meje skozi bodečo žico med Srbijo in Madžarsko.

Fotoreporter mora imeti danes osebno afiniteto do dogodkov, zgolj hladni profesionalizem in distanca več ne zadoščata.

Krivic: Zagotovo, morda to opazovalcu mojih fotografij ni povsem razvidno, ampak veliko upodobljenih ljudi, še zlasti tistih v rudnikih v Burkina Fasu, je mojih prijateljev. Tam sem bil že trikrat in seveda se moraš identificirati z njihovim mukotrpnim delom.

Za en gram zlata, kolikor ga je denimo v vsakem od naših mobilnih telefonov, delajo ves dan za mizerno plačilo. Dvanajstletne deklice po deset ur prenašajo na glavi bremena, ki bi jih sam komaj zmogel, zvečer pa si lahko za zaslužek kupijo žvečilni gumi ali nekaj bonbonov. Pri vsem tem seveda ne morem ostati ­indiferenten.

Zorman: Iz fotografije lahko takoj razbereš, ali nekdo dela zgolj za denar ali pa ga tematika tudi osebno zanima in je fotografiral s strastjo ter osebnim zanimanjem za ljudi in zgodbe. Mislim, da je to eden izmed najlepših poklicev, ker te neprestano uči o življenju.

Tukaj bi citiral besede Stanleyja Greena, ki jih je delil z nami na delavnici: 'Lahko si krompirjev fotograf, odlično ješ, se vsak dan naspan zbudiš in kljub temu ustvarjaš relativno dobre fotografije ter imaš reden prihodek. Lahko pa si fotograf, ki zasluži le za kruh in vodo, z veliko odrekanja in neprespanih noči ob študiranju zgodbe. Edina svoboda, ki jo imaš, je fotografija, ki je lahko posel ali pa življenje.'

Fotoreporterstvo je v zadnjem desetletju bolj nevarno kot ­kadarkoli doslej.

Zorman: Stopnja nevarnosti je različna od zgodbe do zgodbe, pri nas, svobodnjakih, je nevarnost še toliko večja, saj smo odvisni le od sebe in kolegov. Opravil sem tečaj prve pomoči, ki jo izvajajo bivši vojaški zdravniki in jo je organiziral Sebastian Junger, potem ko je njegov kolega Tim Hetherington v Libiji izkrvavel zaradi šrapnela, ker mu nihče od prisotnih ni znal ustaviti krvavitve.

Sicer pa je bilo prigod veliko, od hašiša v Libanonu in solzivca na kairskem trgu Tahrir, med posebne izkušnje nedvomno sodi vojna novembra 2012 v Gazi, ko me je med bombardiranjem prijatelj Mohamed al Hatib prevažal naokoli z reševalnim vozilom, saj sicer ni bilo mogoče dobiti prevoza. Palestincem veliko pomeni, da se njihova zgodba predstavi svetu.

Krivic: Velikokrat sem se za las izognil nevarnostim. V Pakistanu se je denimo samomorilec razstrelil na banki le dve uri zatem, ko sem tam dvignil denar, tudi v Nepalu je bomba eksplodirala le nekaj ulic od mojega domovanja. Posebna zgodba je lanski november. Iz Pariza sem odletel v Mali 13., torej na dan, ko se je v Parizu začel pokol, Bamako sem prav tako zapustil tik pred streljanjem v hotelu Radisson. V Burkina Fasu je bil nekaj dni po mojem odhodu ­januarja letos strelski napad, v katerem je umrla­ tudi moja prijateljica,­ ­francoska ­fotografinja.

Fotoreporterstvo je postalo bolj demokratično in ekskluzivno – na eni strani imamo opraviti z do zdaj neslutenimi razsežnostmi vizualnih informacij, na drugi strani so poti do etabliranih medijev in institucij zelo zaprte.

Krivic: Zgodbe o rudarjenju v Burkina Fasu nisem imel objavljene v tiskani verziji, pojavila se je na spletu in dveh razstavah, tista v mariborski galeriji Kibla Portal je še zdaj na ogled. Seveda ni lahko prodreti. Številni so sicer pripravljeni kaj objaviti, vendar za simboličen honorar ali celo brezplačno. Če ti uspe dogovor s kakšno veliko časopisno hišo, kot so New York Times, Newsweek ali celo National Geographic, je položaj seveda povsem drugačen.

Zorman: V Sloveniji me, za razliko od starejših kolegov, še nihče ni poslal na kakšno večjo nalogo, pač v slogu, ni denarja. Morda so tudi bralci v Sloveniji manj zahtevni. Občutek imam, da jih poglobljene zgodbe ne zanimajo, preveč je posploševanja in sprejemanja pavšalnih mnenj in vtisov, zato si želim več sodelovanja s tujimi mediji in institucijami.

Je tako imenovani zahodni vizualni pogled na svet še edini zveličaven? Zagotovo so lokalni fotografi iz Azije, Južne Amerike in Afrike prav tako kakovostni?

Zorman: Poznam kar nekaj odličnih fotografov z naštetih celin, ki so prav toliko relevantni in kakovostni kot 'zahodni', vendar so manj prisotni v zahodnih medijih. To se mi ne zdi pravično, a rešitve ne poznam. Italijanski in francoski fotografi imajo nekakšen monopol nad estetsko dovršenostjo, verjetno že zaradi okolja, iz katerega izhajajo, ameriški pa nad dostopom do financiranja.

Krivic: Pogosto sodelujem na fotografskih festivalih, kjer sem spoznal veliko turških, iranskih, palestinskih in kitajskih fotografov, ki so pogosto deležni tudi najvišjih nagrad. Zahodna dominacija sicer še ni izbrisana, je pa načeta. V prihodnosti bo razpršitev zagotovo še veliko bolj izrazita. Če samo pomislim, koliko je kitajskih fotografov, in to zelo dobrih ...

Hočeš nočeš je fotoreportaža­ pogosto tudi svojevrsten voajerizem, včasih primerljiv s '­slummingom'?

Zorman: Voajerizem je povsod, včasih fotografija razkrije več o fotografu kot o objektu, ki ga želi prikazati. Čeprav nisem prepričan, kdo je večji voajer, fotograf ali gledalec. Ali gledalec gleda, kako je fotograf posnel fotografijo, ali gleda njeno vsebino? Moram še ­enkrat prebrati Susan Sontag.

Krivic: Mislim, da pozitivna plat razkrivanja zgodb še vedno prevlada nad negativno platjo voajerizma. Kot primer lahko spet navedem zgodbo rudarjev v Burkina Fasu – seveda je njihovo življenje težko, pravzaprav gre za nekakšno sodobno suženjstvo, vendar sta v njih tudi dostojanstvo in ponos, da imajo delo, ne želijo si našega pomilovanja in upam, da lahko vsak to tudi razbere iz mojih fotografij.

Kot prihodnost medija se omenja tako imenovani transjournalism­ – multimedijske platforme, sestavljene iz fotografij, filmskih­ sekvenc, teksta, grafičnega ­oblikovanja …

Krivic: Mediji danes pričakujejo od nas vse mogoče. Včasih posamezno temo obdelam tako s fotografijami kot s tehniko time laps oziroma fotografijo s časovnim zamikom, pa z videom, nikoli ne veš, katero zvrst bo kdo opazil in te angažiral.

Zorman: Dober primer takšne prakse je Al Džazira, tudi platforma MeMo je zanimiva. Seveda to pomeni prilagajanje vseh, ki so vpleteni v projekt, ne nazadnje tudi občinstva, od katerega se zahteva več zbranosti in časa.

Do kod lahko sežejo takšne in drugačne manipulacije v smislu aranžiranja prizora, da podoba še ohrani dokumentarni karakter?

Zorman: Praviloma aranžiranje prizora odvzame vsakršno ­verodostojnost trenutka, nastane le ilustrativna fotografija. Obstajajo tudi izjeme, recimo portret, vendar je nato treba v opisu slike navesti svoj vpliv na dogajanje in spreminjanje nastanka podobe.

Krivic: Aranžiranje zame ni samo vprašljivo, temveč tudi povsem nesprejemljivo. Sam nikoli ne uporabljam dodatne luči in nikoli ne plačujem za fotografiranje. Če lahko z nekom vzpostavim stik in mi dovoli napraviti fotografijo, v redu, če ne, pa ne. Tudi teleobjektiva nikoli ne uporabljam, s subjektom si želim biti tudi karseda fizično blizu.

Kontekst je lahko varljiv tudi povsem neopazno. Slavna fotografija Kevina Carterja s sudansko deklico in mrhovinarsko ptico, ki preži nanjo, je menda nastala v precej drugačnih okoliščinah, kot jih je predstavil avtor?

Zorman: Še vedno pišemo o njej, dosegla je svoj cilj, čeprav si je zaradi nje kasneje Carter vzel življenje. Pred smrtjo je bil on tista onemogla deklica in svet je bil mrhovinar. Po mojem so vse slike verodostojne, z njimi – zavestno in podzavestno – manipuliramo le gledalci.

Krivic: Jaz sem še stara šola, nikakor ne morem privoliti v takšno ali drugačno zrežirano sceno ali poziranje. Spomnim se neke odprave v Etiopijo, na kateri je bilo nekako vnaprej dogovorjeno, da se bodo ljudje prilagajali našim pričakovanjem, tam sem naredil le dve ali tri fotografije, saj me takšno 'gledališče' ne zanima.

Najbolj rigorozne so omejitve, kar zadeva naknaden računalniški­ ­poseg v fotografijo. Številni ­primeri sankcij kažejo, da so nesprejemljive še tako ­minorne in na videz nepomembne ­intervence.

Zorman: Kakršnokoli odvzemanje­ ali dodajanje vsebine je nedopustno, saj imamo fotografi odgovornost posredovati podobo nečesa, kar se je zgodilo. Obenem mislim, da je bila debata o korekcijah fotografije iz Gaze, ki je leta 2013 zmagala na World Press Photo, pretirana.

Na fotografiji je z odlično svetlobo obsijana množica obrazov moških, ki po ozki ulici nosijo trupli dveh otrok, ubitih v vojni. Namesto da bi se spraševali, zakaj takšne fotografije lahko sploh nastanejo, je bil fokus v celoti usmerjen v potencialno obdelavo fotografije, kar jemlje smisel fotografovemu poslanstvu.

Krivic: Seveda je nedopusten radikalen poseg, res pa so žirije zelo stroge tudi pri drugih intervencijah, recimo brisanju kakšnega motečega detajla ali popravi barvnih nians in osvetlitev. Lani so menda kar petino fotografov, ki so se uvrstili v ožji izbor za nagrado World Press Photo, tik pred zdajci zaradi tega diskvalificirali, čeprav so bile njihove poprave fotografij relativno benigne. Pravila so jasna. Če si v igri za nagrado, moraš predložiti originalne, surove datoteke, ki jih nato primerjajo s predloženimi fotografijami. Če so odstopanja opazna, izpadeš iz igre.

Je nagrada že imela kakšne otipljive posledice pri angažmajih oziroma jih pričakujete?

Zorman: Za zdaj učinkov še ni bilo, vsekakor pa upam, da bodo.

Krivic: Predvsem je treba biti ves čas aktiven. Sam bom v naslednjih tednih in mesecih odpotoval v ­Houston v Teksasu, kjer bo potekal eden največjih fotografskih festivalov, na katerem se zbere vsa svetovna fotografska elita, nato v Amsterdam, sledila bo moja razstava v Londonu v Somerset House, pa Arles v Provansi ... Pri vsem tem bo tako prestižna nagrada, kot je World Press Photo, vsekakor zelo pomembna referenca.