Friedrich Kiesler, vizionar s kompleksnim opusom

V Izraelu je na ogled več turističnih zanimivosti, ki ne spadajo med biblijske ali zgodnjekrščanske znamenitosti, ampak med zgradbe sodobne arhitekture. Ena od pogostih postaj na turističnih ogledih je Svetišče knjige v Jeruzalemu tik zraven kneseta, izraelskega parlamenta.


V tem delu izraelskega muzeja hranijo najpomembnejše zaklade Izraela. Tudi sama zgradba velja za biser arhitekture 20. stoletja. Njenemu glavnemu arhitektu ­Friedrichu Kieslerju so pred meseci v dunajskem muzeju MAK posvetili veliko razstavo, ki je opozorila na opus tega nenavadnega umetnika.

Občudovali so ga umetniki vseh generacij

Friedrich Kiesler (1890–1965) je nekaj mesecev pred smrtjo dokončal Svetišče knjige v Jeruzalemu, svojo najpomembnejšo uresničeno arhitekturno stvaritev. Pred tem je z revolucionarnimi, utopičnimi idejami vzbujal občudovanje med umetniki vseh generacij – arhitekti, oblikovalci, scenografi in mnogimi drugimi. Ni bilo tudi malo tistih, ki so imeli Kieslerjeve ideje za heretične in čudaške. Danes je jasno, da je bil vizionar s kompleksnim opusom in raznovrstnimi idejami v svojih delih in teoretičnih spisih. Kiesler je med drugim sestavil teorijo »korrealizma« (correalism), v okviru katerega je razmišljal o odnosu med umetniškim delom, človekom ter njegovim naravnim in tehnološkim okoljem.

Rodil se je leta 1890 v Černivcih, mestu, ki je danes del Ukrajine, takrat pa je pripadalo Avstro-Ogrski. Od leta 1908 je študiral na Dunaju, na visoki tehnični šoli in likovni akademiji. Študija ni dokončal, vendar je bil v tesnem stiku s številnimi avantgardnimi umetniki, zlasti nadrealisti. Kiesler je preoblikoval avantgardne ideje v arhitekturne in scenografske vizije. Po uspešnih gledaliških projektih in razstavah je leta 1925 na legendarni pariški mednarodni razstavi sodobne dekorativne in industrijske umetnosti predstavil svojo vizijo Prostorskega mesta ­(Raumstadt), monumentalne lebdeče urbane konstrukcije. Leto dni zatem, leta 1926, se je z ženo izselil v ZDA. Od leta 1937 je predaval na Univerzi Columbia v New Yorku, mestu, v katerem je živel do smrti leta 1965.

Na začetku 21. stoletja se strokovnjaki namesto analizam arhitekturnega dela Friedricha Kieslerja bolj posvečajo njegovemu celotnemu umetnostnemu konceptu ter povezovanju umetnostnih in znanstvenih ugotovitev. Kiesler je predvsem hotel odpraviti pregrado med samozadostno umetnostjo in življenjsko realnostjo. Zato se je veliko ukvarjal z novimi izumi, denimo s filmom in televizijo, ter se loteval izzivov, povezanih z oblikovanjem tedanjega prihajajočega sodobnega obdobja. Kiesler se je znanstveno empirično loteval vprašanj, povezanih s trajnim ­oblikovanjem odnosa med človekom in njegovim celotnim okoljem, ter poskušal preoblikovati ta odnos v umetniško delovanje – ta vprašanja so še danes zelo zanimiva.

Prostorsko mesto je izjemno Kieslerjevo delo. Ta futuristični model nekega mesta, ki lebdi nad tlemi, so rekonstruirali v merah, kakršne je mesto imelo na razstavi v Parizu leta 1925. Zgledna je tudi njegova Neskončna hiša (Endless House), stanovanjska konstrukcija, izdelana po meri človeka.

Koncept prožnega prostora

Kiesler je zagovarjal koncept prožnega prostora, ki bi se moral čim bolje prilagajati ljudem iz različnih socialnih okolij in temu, kako stanovalci uporabljajo prostor. Na prvi pogled nenavadne, vijugaste oblike Neskončne hiše odražajo Kieslerjevo prepričanje, da mora prostor s svojo obliko dopuščati svetlobi, da prodre v vse njegove dele, ne pa, da se svetloba lomi zaradi vogalov in notranjih zidov, kakor se to dogaja v konvencionalnih zgradbah.

Zunanji zidovi Neskončne hiše bi morali biti narejeni iz armiranega­ betona na kovinskem ogrodju, okna pa iz polprozorne plastike. Namesto kopalne kadi v kopalnici bi morali v več delih hiše zgraditi bazene, tla bi morala biti narejena iz različnih materialov: okroglih rečnih kamnov, trave, lesa, terakotnih ploščic ...

S tem so povezane tudi najpogostejše kritike njegovih vizij. Očitno so svojevrstne in velikopotezne možnosti Kieslerjevih modelov precej drugačne od njegovih statičnih arhitekturnih risb.

Razstavo o Neskončni hiši so prvič pripravili v letih 1958 in 1959 v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku. Kiesler bi moral takrat izdelati tudi prototip v dejanski velikosti in ga za dve leti razstaviti na dvorišču muzeja. Toda takšnega prototipa niso nikoli naredili; ostali so samo risbe, studijski modeli in fotografije te ideje.