Sprehod po koroški pokrajini v Galeriji Božidar Jakac

Od konca prejšnjega tedna je v Galeriji Božidar Jakac na ogled približno sto slik umetnikov, povezanih z avstrijsko Koroško, tudi Slovencev. To je do zdaj največja predstavitev tovrstnih del na slovenskih tleh, s katero se kostanjeviška galerija poskuša vidneje umestiti na evropski kulturni zemljevid.

»Razstavo Narava v nebo, človek vase, ki bo na ogled do 7. januarja [2018], bi lahko poimenovali tudi sprehod po koroški pokrajini in med njenimi obrazi. Izžareva umetniški utrip Koroške skozi podobo in besedo,« je pred odprtjem povedal kustos razstave Robert Simonišek.

Slikam, nastalim med letoma 1848 in 2012, oziroma posameznim ­tematskim sklopom s poudarkom na 20. stoletju so namreč dodani citati 22 sodobnih koroških pisateljev in pesnikov; med drugim tudi vrstice iz romana o koroških Slovencih Angel pozabe Maje ­Haderlap.

Foto: Janoš Zore/Delo

»Tako smo ustvarili specifičen dialog v prostoru, ki obiskovalca popelje v nov svet, mu odpre novo dimenzijo,« je povedal Simonišek. »Izhodišče je bilo razmerje med podobo in besedo. Izhajamo iz prepričanja, da je to dialektika, ki je pomembna v našem vsakdanjem življenju. To je stara povezava, ki je bila v stroki že precej ­reflektirana.«

Koroško slikarstvo v predstavljenem 164-letnem obdobju, je povedal kustos, ni bilo izolirano od avstrijskega dogajanja. Ves čas je presegalo provincialni naboj in se vključevalo v mednarodne tokove. Predvsem v Nemčijo, pomembni referenčni točki sta bila kasneje tudi Pariz in New York. »Vsa ta gibanja se zrcalijo na stotih delih iz zbirke Koroškega muzeja moderne umetnosti v Celovcu.«

Uvodni del razstave je posvečen prvemu slovenskemu realističnemu krajinarju Marku Pernhartu. »Izpostavil bi Vetrinjski krog slikarjev, njihova dela so razstavljena v posebnem prostoru, in Wernerja Berga, ki je v šestdesetih letih razstavljal v kostanjeviškem Lamutovem likovnem salonu. Arnold Clementschitsch je za nas zanimiv, ker je bil v stiku z Rihardom Jakopičem. Herbert Boeckl pa je kot profesor na dunajski akademiji za likovno umetnost vzgojil številne slikarje, ki so šli v smer ­abstrakcije.«

Foto: Janoš Zore/Delo

V spodnjem nadstropju približno 630 kvadratnih metrov velikega razstavnega prostora so na ogled krajinski motivi, v zgornjem človeške figure. Številnih v Galeriji Božidar Jakac razstavljenih del v celovškem muzeju pravzaprav ni mogoče videti, saj so zaradi prostorske utesnjenosti matične institucije skrita v depojih. Tudi zato v Kostanjevici na Krki pričakujejo številne goste izpod severnega dela Karavank.

Prvič južneje od Ljubljane

»Zanimivo je, da smo že pri prvi postavitvi v novih razstavnih prostorih zahodnega krila nekdanjega samostana [maja 2016 so odprli retrospektivo Valentina Omana] zaznali velik porast gostov iz avstrijske Koroške. To nas je zelo presenetilo, saj je bila ta retrospektivna razstava najprej predstavljena v Celovcu in na Dunaju. Ko smo se pogovarjali z obiskovalci iz avstrijske Koroške, so mnogi dejali, da so prvič južneje od Ljubljane,« je povedal direktor kostanjeviške galerije Goran ­Milovanović.

Razstava Narava v nebo, človek vase je četrta postavitev v novih prostorih kostanjeviške galerije, ki so za razliko od soban s stalnimi zbirkami ogrevani, s čimer dosegajo vse standarde sodobne muzeologije. »Zelo pomembno se nam zdi, da s projekti v novih razstavnih prostorih odpiramo ta prostor, da se, ne galerija sama, temveč Slovenija, umešča na evropski kulturni zemljevid. V praksi se lahko hitro zgodi, da je treba v pogovorih z nemškimi muzeji omeniti, da smo v schengenskem območju. Tudi direktorice koroškega muzeja do odprtja razstave Narava v nebo, človek vase pri nas še ni bilo. Pojasnili smo ji, da smo oddaljeni slabi dve uri od njenega muzeja.«

Predstavitvi koroških slikarskih del bo v novih prostorih kostanjeviške galerije sledila osrednja razstava muzeja v letu 2018. Od maja bodo namreč, kot je napovedal Milovanović, na ogled stvaritve slovenskega ekspresionizma. »Predstavili jih bomo v kontekstu in času, ko so nastajale. Vsi avtorji so študirali v Pragi. Poskušali smo poiskati vzroke, zakaj so se usmerili v to likovno izraznost. Hitro smo ugotovili, da bomo morali pogledati na Češko in v Nemčijo, ki je relativno blizu Pragi. Takratni center ekspresionizma je bil Dresden.«