Tiskane izdaje
V Moderni galeriji (MG) na Cankarjevi ulici so na ogled kiparska dela Toneta Lapajneta, ki jih je galeriji podarila Dragica Čadež in sodijo v sicer kratko, vendar plodno ter vsebinsko in problemsko zanimivo obdobje Toneta Lapajneta. Ustvaril jih v letih od 1968 do 1970.
Kdaj in zakaj so se odločili za sprejem donacije Toneta Lapajneta, smo vprašali kustosinjo postavitve in avtorico spremnega kataloga Martino Vovk. »Dela nam je v dar prijazno ponudila Dragica Čadež. Proces pridobivanja se je zaključil januarja 2014, ko smo s Čadeževo sklenili darilno pogodbo, dela pa so bila inventarizirana februarja 2015, po vseh nujno potrebnih konservatorsko-restavratorskih postopkih in posegih.
Donacija vključuje štiri dela (in fragment petega dela) iz njegovega t. i. neokonstruktivističnega obdobja, ki je bilo v kiparski zbirki doslej zastopano zgolj z enim primerljivim delom, in sicer osnutkom za objekt Prehod v realni prostor iz leta 1969.
Prav to je bil poglavitni razlog, da smo donacijo sprejeli, saj nam je omogočila, da smo to nadvse očitno vrzel v zastopanosti Lapajnetovega opusa v kiparski zbirki Moderne galerije zapolnili z resnično kvalitetnimi umetninami, vsekakor vrednimi nacionalne zbirke,« nam je povedala Vovkova.
Dragica Čadež je omenjena dela ponudila MG zato, ker ob praznjenju svojega ateljeja, kjer so jih uporabili kot dele pohištva ali uporabne površine, preprosto ni vedela, kam z njimi. »Kosi so bili že precej uničeni, a so se v MG vseeno odločili, da jih sprejmejo,« je povedala.
»Uspelo jim je neverjetno delo, vse so strokovno restavrirali, skrbno izbirali novo barvo, po potrebi dodajali les in druge materiale. MG očitno ni samo razstavna hiša, ampak ima sposobne in strokovno usposobljene kustose in restavratorje, ki so kos najtežjim nalogam. Instalacija njegovih del je v prostoru MG dobesedno zažarela.«
Restavriranje
Lapajnetova dela je restavrirala restavratorka in konservatorka za kiparstvo Miladi Makuc Semion. Ob več srečanjih in v sodelovanju z restavratorskim oddelkom MG so preučili obstoječe (skromne) dokumentarne vire ter se odločili za pristop konserviranja relativno bolje ohranjenih del ter za delno rekonstrukcijo dokumentiranih, a danes žal izgubljenih ali uničenih delov dveh objektov.
»Dve bolj poškodovani, a vsekakor pomembni podarjeni deli, bi v tem primeru brez procesa rekonstrukcije ostali zgolj kot okruška nekdanjih izvirnih del, zaradi česar ne bi bila primerna za razstavljanje. S svojo okrnjeno podobo pa bi razumevanju minimalizma ali neokonstruktivizma pri nas gotovo storili več škode kot koristi,« je pojasnila Vovkova.
S konservatorsko-restavratorsko obravnavo tovrstnih modernističnih del so se odprla pomembna vprašanja o naravi in pomenu pojava minimalizma na Slovenskem, ki presegajo zgolj restavratorsko stroko, saj hkrati prinašajo pomemben izziv širšemu umetnostno-zgodovinskemu in teoretskemu razmisleku o premenah modernističnega kiparstva pri nas.
Prostorska stiska
Dela Toneta Lapajneta tokrat in izjemoma v stalno razstavo niso vključili. Glavna razloga za to odločitev sta bila prostorska stiska in pomanjkanje reprezentativnejše umetnine iz njegovega neokonstruktivističnega obdobja, ki je bilo po mnenju Vovkove umetnostno zelo napredno in nedvomno prodorno. S tokratno občasno razstavo Lapajnetovih neokonstruktivističnih objektov so tako njemu kot temu posebnemu poglavju slovenskega kiparstva namenili dodatni prostor, zaradi česar razstavo štejejo za občasni razširjeni del stalne razstave MG.
Kriterij za sprejem donacij v zbirke MG je vedno in najprej kvaliteta umetniškega dela, poudarja Vovkova, to pa naj bi se izkazalo v relevantnosti umetniškega izraza, njegovi izjemni estetski, miselni ali umetnostno-zgodovinsko pomembni vrednosti, zaradi katere zavzema posebno ali svojevrstno mesto v moderni umetnosti 20. stoletja, tako v slovenskem kot mednarodnem pogledu.
Odločitev za sprejem donacije je vedno stvar strokovne presoje kustosov Moderne galerije, pogojujejo pa jo tudi narava in stanje posamične zbirke, bodisi moderne bodisi sodobne umetnosti, oziroma vseh zbirk skupaj, tako kot tudi zastopanost posamičnih umetnikov in njihovih opusov. »Žal se občasno zgodi tudi to, da določenega dela (instalacije so neredko tak primer) ne moremo sprejeti zaradi prostorskih razmer,« je povedala Vovkova, »saj so depojski prostori fizično omejeni in težko sprejmejo dela velikih dimenzij.
Včasih se zgodi tudi to, da nam posamezniki ponudijo umetniška dela, ki ne ustrezajo kvalitativnim kriterijem za vključitev v nacionalno zbirko, četudi so lahko po sebi vsekakor zanimiva v regionalnem, lokalnem ali drugem pogledu, lahko pa celo sodijo v domeno drugega muzeja. V takem primeru darovalce vsakič korektno usmerimo k drugim javnim muzejem ali galerijam.«
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je bila januarja 2015 predstavljena donacija bolgarskih umetnikov, lani so z donacijo prejeli nekaj slik Milene Usenik, ki bodo v prihodnosti tudi primerno predstavljene. O novih donacijah se odločajo takrat, ko pride do ponudb, ki pa so kar pogoste.
Za konec nas je zanimalo še, kje bo donacija živela naprej. Vovkova je povedala, da bodo štiri donirana dela shranili v depoju kiparske zbirke in jih ob primerni priložnosti zopet razstavili v okviru svojega razstavnega programa, saj gre res za vrhunska Lapajnetova dela. Prepričana je, da bo priložnosti v prihodnosti še dovolj.
