Tiskane izdaje
Ob naslovu letošnjega 32. grafičnega bienala Kriterij rojstva sem pomislil, da se bodo razstavni prispevki, v duhu časa, vrteli predvsem okoli določenosti, ki jih današnjim zemljanom prinaša na videz banalno dejstvo, da so rojeni ob tem ali onem meridianu.
Seveda sem se zmotil, saj je zgodba bienala tokrat precej bolj transcendentalna, celotna prireditev pa v marsičem drugačna od prejšnjih. Njeni snovalci so se iz večne dileme ujetosti v razliko med grafično tradicijo in »sodobno umetnostjo« izvili na nepričakovan način, pri tem pa jih je očitno navdihovala predvsem poezija.
Tokratni bienale je domala revolucionaren v več smislih. Najbolj opazna je sprememba koncepta izbora sodelujočih, saj tokrat o tem ni odločal glavni kurator, ampak so organizatorji to vlogo namenili umetnikom. Na bienalih se ti pogosto znajdejo v bolj ali manj avtonomni vlogi podizvajalcev zamisli in konceptov kuratorjev, ki so v sistemu »sodobne umetnosti« (ob financerjih, seveda) prevzeli vodilno, včasih celo zvezdniško vlogo.
V praksi je bil izbor sodelujočih za 32. grafični bienale videti tako, da so organizatorji pozvali nagrajence zadnjih petih prireditev, Jeon Joonhoja, Justseeds, Regino José Galindo, Marío Eleno Gonzáles in Ištvana Išta Huzjana, naj izberejo vsak po enega umetnika, ti so nato izbrali še po enega in tako naprej, dokler ni vsaka od petih »verig« prispevala po šest sodelujočih na bienalu. Izjema je bila nacionalno čista južnokorejska veriga, ki je iz neznanega razloga precej krajša od drugih.
Slovenci bolj papeški
Ob odločitvi za ta všečni, na videz odprti koncept so organizatorji sprejeli korektno zavezo, da v izbore umetnikov ne bodo posegali, se je pa ob tem pokazalo, da zna hudič dobro skrit čakati na svojo priložnost in da so tudi umetniki krvavi pod kožo.
Če bi na primer vsi izbirali kot Južni Korejci, bi na bienalu gledali le predstavnike petih držav, kar bi bilo zelo čudno. Manj opazno je, da se je pri izboru kakšen umetnik odločil za svojo srčno izvoljenko, drugi za prijatelja, sodelavca … Izbor je sicer narodostno, nacionalno in nazorsko pester, a priča tudi o sodelovanju, mreženju, medsebojnem podpiranju nekaterih umetnikov.
Omenjeni peklenšček pa je najbolj prišel na svoj račun ob dejstvu, da med sedemindvajsetimi izbranimi za osrednjo bienalsko razstavo ni niti enega domačega ustvarjalca. Gotovo gre za edinstven primer v nepregledni svetovni množici bienalov, nov dokaz, da smo Slovenci precej bolj papeški od papeža (še posebno aktualnega) in da mednarodnost pogosto razumemo povsem po svoje – brez lastne udeležbe.
Naslednja posebnost 32. bienala je njegovo tematsko izhodišče. Snovalci bienala, kolektivni organ, ki ga sestavljajo Irena Borić, Miklavž Komelj, Yasmín Vodopivec, Nevenka Šivavec, Breda Škrjanec, Lili Šturm, Vladimir Vidmar, Asta Vrečko in Božidar Zrinski, se je tudi glede tega odločil za odmik od sodobnega umetnostnega sistema in ustaljenih načinov njegovega delovanja, zato vodilne teme, s katero bi usmerili sodelujoče, niso izbrali. Kljub temu so ti dobili nekaj osnovnih vodil, v premislek so jim ponudili tradicijo ljubljanskega bienala in grafične umetnosti v širšem smislu ter kot spodbudo, sprožilec idej za razstavne prispevke, priložili pesem domačega umetniškega originala Jureta Detele, po kateri je tokratni bienale tudi naslovljen.
Po razstavljenem sodeč je samosvoja, v določenem smislu hermetična pesem, ki jo je mogoče razumeti na več kot en način, sprožila različne odzive, sicer pa je znano, da se umetniki zadanih izhodišč pogosto držijo le toliko, kolikor jim ustreza.
Organizatorji so med pripravo prireditve sodelujoče ustvarjalce tudi povabili v Ljubljano, saj naj bi bila večina del namensko ustvarjenih prav za bienale ali celo povezanih s tukajšnjim okoljem in konkretnimi razstavnimi prostori. O tem na razstavi pričajo na primer intervencije na stropih v Tivolskem dvorcu (Alejandro Paz), lik kurenta, ki ga je posvojil Carlos Monroy, vonj Ljubljane, Tivolija, ki naj bi bil prisoten ob videoinstalaciji Moon Kyungwon ..., pri večini del pa kakšne konkretnejše navezave na tukajšnjost ni opaziti.
K umetnosti drugače
Ker je osrednja bienalska razstava umeščena v prostore MGLC in v sveže obnovljeno Švicarijo, je logično, da večina gledalcev svoj ogled začne tam in se šele potem, če sploh, odpravi tudi na druga prizorišča (Galerija Jakopič, Galerija Kresija, Mestna galerija Ljubljana, Galerija Škuc, plakatna mesta). A če ravnajo tako, se njihovim očem in duhu izmakne ključno prizorišče 32. bienala ali pa nanj priromajo šele na koncu, kar sicer ni nujno slabo, saj ponudi razsvetljujoč, odrešilen uvid.
V Galeriji Škuc je postavljena razstava To ni ime, ki jo podpisujejo kustosi Miklavž Komelj, Yasmin Vodopivec, Nevenka Šivavec in Vladimir Vidmar in na katero lahko gledamo kot na ponazoritev osnovne zamisli, »samorodne strukture«, »eksperimentalne forme« letošnjega bienala. Gre za iskanje novih poti snovanja razstav, za poskus odgovora na vprašanje, kako lahko pristopimo k umetnosti drugače. In prav na razstavi v Škucu je najbolje videti, da je bil letošnji bienale spočet predvsem iz duha poezije in da najbrž le ni bil povsem brez vodilnega idejnega usmerjevalca.
Razstava, na katero so uvrščena dela Dragice Čadež, Marka Pogačnika, arheološki Aheloj, knjižni artefakti pa poezija Šalamuna, Kajuha in predvsem Detele (rokopis, tipkopis pesmi Kriterij rojstva …), razkriva znane tematske preference enega njenih kustosov, Miklavža Komelja. To je nadvse občutena postavitev, ki je zame nedvomno kakovostni vrh bienala in pozornega, odprtega obiskovalca nagovarja na način prehajanja, dopolnjevanja pomenov, asociativnosti, neujemljivosti in s tem povezane duhovne odprtosti. Verjetno je bila želja snovalcev, da bi se tovrstna struktura razpotegnila čez celoten bienale, a tudi zaradi neizrazitosti večine razstavljenega se je to uresničilo le delno.
Med opaznejšimi prispevki z osrednje razstave naj omenim Gvatemalca Maria Santizo, ki z grafičnimi sredstvi ponavlja Jezusov čudež, množi kruh in ribe, ambient Afroameričana Jelsena Leeja Innocenta na temo žalostne nujnosti vsakogeneracijskega »reproduciranja« boja za na videz pridobljeno enakopravnost, specifične »risbe« Američanke Kaitlynn Redell … Odlična je instalacija in performans naše Mete Grgurevič, nagrajenke občinstva prejšnjega bienala, ki je umeščena v Švicarijo in spada v program otvoritvenih dni, v Galeriji Jakopič je predstavljena brazilska grafičarka Maria Bonami, ki demonstrira dolgoletno in globoko predanost svojemu mediju, ki sega tako rekoč do filozofije grafike. V Kresiji predstavljena grafična mapa Praznina precej ustreza svojemu imenu, nagrajenec prejšnjega bienala Ištvan Išt Huzjan v Mestni galeriji prijetno preseneti predvsem z mestoma subtilnim »predmetnim« delom razstave v zgornji etaži galerije.
Obiskovalcu bienala je na voljo le skromen Kratki vodič, saj kataloga (ti so ob takšnih razstavah sicer norma) ni in ga ne bo. Namesto tega bo MGLC opredmetil povezanost letošnje izdaje bienala s poezijo tudi z objavo pesniške knjige, izbora iz poezije argentinske pesnice Alejandre Pizarnik (1936–1972), ki ga je uredil in z Nado Kavčič prevedel Miklavž Komelj.
Treba je priznati, da nam je ob tem našem bienalu redko dolgčas, saj nas pogosto preseneti, ponudi možnosti za bolj ali manj plodne debate in ugibanja o tem, kaj nas čaka prihodnjič. Vsaj v enem smislu se 32. grafični bienale Ljubljana gotovo prilega proklamiranim stremljenjem svojih snovalcev, namreč, »noben kontekst ga ne more popolnoma ujeti«.
