Gurlittov testament počasi prihaja v Bern

V bernskem muzeju bodo novembra predstavili umetnine iz Schwabinga, v Bonnu pa vrsto domnevno nedovoljeno privzetih del.

Objavljeno
22. avgust 2017 15.32
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Švicarji skoraj ne morejo verjeti, da so v Kunstmuseumu Bern pred dvema letoma razmišljali,­ ali bi sploh vzeli umetniško zapuščino sina zbiralca »izrojene umetnosti« iz nacističnih časov, ki svoje zbirke ni hotel zapustiti domovini Nemčiji, ampak se je v oporoki odločil za Bern. Prva dela iz zbirke Corneliusa Gurlitta so prispela v švicarsko prestolnico, številna druga od več kot 1500 del pričakujejo do novembrskega odprtja razstave. Tista, katerih izvor še preverjajo, bodo razstavili v Bonnu.

1500 umetnin do novembra

»Veseli smo, da lahko končno sprejmemo prva dela,« je medijem povedala direktorica Kunstmuseuma Bern Nina Zimmer. Grafike, akvareli in druge umetnine Ernsta Ludwiga Kirchnerja, Franza Marca, Augusta Mackeja, Otta Muellerja in Otta Dixa so le del zbirke, ki jo je Corneliusov oče Hildebrand Gurlitt v času nacizma rešil pred uničenjem in jo potem zapustil sinu. V Bernu pričakujejo, da bodo številne od več kot 1500 umetnin prejeli do novembra, ko napovedujejo odprtje razstave, med njimi dela umetnikov, kot so Picasso, Chagall, Matisse, Nolde, Beckmann, Klee, Kokoschka, Liebermann, Kirchner, Dürer, Renoir, Munch in številni drugi. Tista z nespornim lastništvom je leta 2014 umrli Cornelius Gurlitt v oporoki zapustil bernskemu muzeju, druga bodo za zdaj ostala v Nemčiji in jih bodo lahko novembra občudovali obiskovalci Bundeskunsthalle.

Od leta 2010

Vse se je začelo septembra 2010, ko so nemški cariniki pri tedaj 79-letnem sinu preprodajalca »izrojene umetnosti« iz nacističnih časov med rutinskim pregledom na vlaku iz Švice v Nemčijo našli večjo vsoto denarja. Ta je še bila v dovoljenih okvirih, a je kljub temu vzbudila radovednost preiskovalcev, ki so februarja 2012 potrkali na vrata njegovega münchenskega stanovanja ter ostrmeli. Kasneje so odkrili umetniška dela še v Gurlittovi salzburški hiši in »najdba iz Schwabinga«, kot se imenuje predel Münchna, v katerem je prebival Gurlitt, je osupnila umetniški svet.


Prva dela iz Gurlittove zbirke so v Bern prispela julija. Foto: Reuters

V Nemčiji so najprej hoteli preveriti, ali je Hildebrand Gurlitt svoj umetniški zaklad pridobil zakonito, in res je vladna preiskovalna skupina pod vodstvom Ingeborg Berggreen-Merkel ugotovila, da ne bi smel posedovati Sedeče ženske Henrija Matissa, Jezdecev na obali Maxa Liebermanna in še nekaj del, ki so jih nacisti odvzeli zakonitim lastnikom. Na stotine tistih, ki so jih preverili, je bilo tudi po prepričanju komisije v zakoniti lasti družine Gurlitt, a je Cornelius leta 2014 umrl brez številnih umetnin, ki so mu pripadala. Užaljen in razo­čaran zaradi nemškega odnosa do njega in prej do njegovega očeta je starec neoporečna dela podaril bernskemu muzeju, prenos tja pa se je zavlekel še zaradi sorodnikov, ki so poskusili s tožbami pridobiti del premoženja. Münchensko sodišče je na koncu presodilo, da je testament veljaven, in v Bernu so si lahko oddahnili.

Razprodane predstavitve restavriranja

Tudi strah, da bo zbirka sprožila nove škandale zaradi domačih v nacističnih časih ukradenih umetnin, se ni uresničil, v nekaj primerih so muzeji sporna dela celo sami vrnili zakonitim lastnikom. Da je treba tudi sedem desetletij po drugi svetovni vojni poravnavati krivice iz nacističnih časov, so dokazali tudi v münchenski Lenbachhaus. Šele pred kratkim so rešili spor zaradi znamenitega dela Paula Kleeja Sumpflegende in se z dediči Sophie Lissitzky-Küppers pogodili, da umetnina lahko ostane v bavarski galeriji. Žena umetnika Ela Lissitzkyja je sliko leta 1926 posodila hannovrskemu muzeju in kmalu sledila soprogu v Sovjetsko zvezo, desetletje kasneje pa so nacisti sliko s številnimi drugimi modernimi umetninami označili za »izrojeno umetnost« ter jo na koncu poceni prodali Hildebrandu Gurlittu.

Leta 1962 je bila prodana galeriji v Baslu, v osemdesetih letih si jo je pridobila münchenska galerija. Sin Sophie Lissitzky-Küppers je že tedaj vložil tožbo za vrnitev umetnine, a so mu jo zavrnili, dovolili so jo šele leta 2012. Letos poleti so se pogodili o poravnavi in strokovnjaki domnevajo, da so dediču plačali do dveh milijonov evrov odškodnine.


V Kunstmuseum Bern se veselijo nove pridobitve. Foto: Reuters

Zgodba Kleejeve umetnine kaže, zakaj je bil Hildebrand Gurlitt, tudi sam delno judovskega rodu, za sina in nekatere druge rešitelj del, ki so jih nacisti prezirali ter mnoga uničili, čeprav so mu kritiki očitali, da se je okoristil z nesrečo drugih. Prvi se vsekakor lahko sklicujejo na to, da so mu po vojni ameriške oblasti vrnile večino del ter je do smrti užival v posesti svoje zbirke, prav tako njegov sin do usodnega srečanja s policijo na vlaku.

Pravična rešitev

Tako imenovana washingtonska načela iz leta 1998 priporočajo pravično rešitev za umetnine, ki so velikokrat izgubile lastnike v sistematičnem nacističnem genocidu Judov ali v vojni, Sophie Lissitzky-Küppers pa znamenite slike ni mogla zahtevati nazaj, ker so jo Sovjeti kot Nemko pregnali v Sibirijo, kjer je umrla.

Samotarskemu starcu Corneliusu Gurlittu so tik pred smrtjo vendarle dovolili nazaj v stanovanje med umetnine, ki so ostale tam, njegova zadnja želja pa je bila, da bi lahko enako uživali tudi drugi ljubitelji moderne umetnosti iz prve polovice 20. stoletja. Ti se že veselijo letošnjega novembra, ko bo bernski muzej predstavil svetu umetnine iz Schwabinga, v Bonnu pa bodo hkrati predstavili vrsto del, o katerih sumijo, da so bila privzeta na nedovoljen način. Kasneje naj bi zamenjali razstavi. Kako veliko je zanimanje, v Kunstmuseumu Bern kažejo razprodane predstavitve restavriranja slik Hildebranda in Corneliusa Gurlitta.