Tiskane izdaje
V Narodni galeriji so tik pred zaprtjem stalne zbirke zaradi prenove (28. oktobra 2012) objavili rezultate ankete, s katero so pobarali obiskovalce, katere umetnine stalne razstave Umetnost na Slovenskem so jim najljubše. Zmagalo je Poletje Ivane Kobilca. Anketiranje so nadaljevali tudi med prenovo, ko je bil obiskovalcem dostopen le ožji izbor umetnin iz stalne zbirke. Kakšen je rezultat tokrat? Spet je na vrhu Poletje Ivane Kobilca ...
Kaj je takega na zimzelenem Poletju, izdelku naše prve akademsko izšolane slikarke, ki – čeprav povsem osamljena dama v slovenskem delu stalne zbirke Narodne galerije (kar se bo z odprtjem nove postavitve spremenilo, saj ji bodo delale družbo kar štiri kolegice) – vselej tako zlahka opravi z moško konkurenco?
»Junij, popoldne, sonce, svežina ...« je o Poletju zapisala 38-letna Polonca. »Preprosta, sončna, iskrena,« je dodala 20-letna študentka Danaja. »Preprosto lepa,« je preprosto lepo pripisala 27-letna zdravnica Lina. Tako bereš na spletni strani Narodne galerije, v kateri seveda vedo o tej Kobilčini mojstrovini povedati še kaj drugega.
V karieri prve dame slovenske likovne umetnosti je bila ta slika prelomna. Leta 1891 jo je v družbi Likaric poslala na Salon Državnega umetnostnega združenja v Pariz in prodrla med avtorje 200 izmed kar 2800 prispelih slik, ki so prepričale žirijo, čemur je sledila uvrstitev na razstavo.
V izboru te sta bili obe Kobilčini sliki, slikarka pa je pristala celo med redkimi, ki so tistega leta lahko postali pridruženi člani uglednega združenja umetnikov. Pozneje je Poletje med drugim razstavljala na Dunaju, v Münchnu in Berlinu, nazadnje pa ga je podarila Narodni galeriji.
Znane slike
Poletje bi se pravzaprav lahko imenovalo Poletji. Nastajalo je dve poletji – leta 1889 in 1890 – na domu slikarkine matere v Podbrezjah na Gorenjskem, ob tem, kar ji je v živo ponujal tamkajšnji svet, pa si je slikarka pomagala tudi s fotografijami. Kot je znano, ji je za osrednji upodobljeni lik mestne gospodične pozirala sestra Fani, modela za otroka v ospredju pa sta bila bratranec Blekov Janezek in sestrična Katrica. Slikarka se je pozneje spominjala, da so bili med nastajanjem slike prav otroci njeni najbolj neprizanesljivi kritiki. »Zdaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!« je poslušala.
Kot pravi dr. Barbara Jaki, Poletje na anketah priljubljenosti zmaguje brez izjeme, na drugem mestu pa mu običajno – tako je tudi tokrat – sledi Sv. Jurij v boju z zmajem iz okoli leta 1641, delo mojstra HGG, identificiranega z imenom Hans Georg von Geigerfeld. Večino let, ki so mu bila dana, je bil Novomeščan, njegova dela pa so ob Narodni galeriji ohranjena na območju Mirenske doline in Ribniške kotline, prav tako tudi na Hrvaškem.
Tudi njegov Sv. Jurij v boju z zmajem tradicionalno sodi v najožji železni repertoar stalne zbirke Narodne galerije, v prihodnje pa bo imel v tekmi s Poletjem pomemben dodaten argument, kar predstavljamo v članku o novostih v stalni zbirki. Znova se bo srečal s svojim izvirnim »okvirjem« iz grajske kapele v Ortneku, značilnim zlatim oltarjem iz časov stikov manieristične umetnosti in zgodnjega baroka.
Tudi prizor s kovanca
Med najbolj priljubljenimi umetninami obiskovalcev Narodne galerije so še vsem znana slika Pred lovom, uspešnica slikarja Jurija Šubica z značilno igro svetlobe, ki prodira v prostor, s katero je leta 1883, ko jo je ustvaril na podlagi skic in osnutkov iz Normandije ter kot prvi Slovenec in najuspešnejši predstavnik prve generacije realistov prodrl na pariški Salon. Velja za umetnino, s katero je odmevno vstopil na pariško umetnostno prizorišče, o čemer govori tudi zrcalna različica te slike, ki je nastala po naročilu in se do danes ohranila v Franciji.
Uspešnici med obiskovalci ostajata tudi Sejalec Ivana Groharja iz leta 1907, ki ga v zadnjem času kot sejalca evropskih zvezdic na drobnem kovancu nosimo v denarnicah, in Rdeči parazol, impresionistična hvalnica modernemu meščanskemu življenju Mateja Sternena iz leta 1904.
Med najbolj priljubljenimi umetninami sta še dve iz starejših časov. Ribji trg Pavla Künla, idilična zimska podoba Ljubljanskega gradu in pod njim dela Ljubljane z Ljubljanico iz leta 1847, ter sploh najstarejše delo, Stoječa Marija ali kar Lepa Madona, ki je delo ptujskogorske kiparske delavnice iz okoli leta 1410 in skupaj z drugimi deli te delavnice, ohranjenimi v znameniti cerkvi na Ptujski gori, predstavlja enega vrhuncev gotskega kiparstva pri nas.
V Narodni galeriji je že dolgo v vlogi ambasadorke ptujske likovne kulture v času mednarodnega gotskega sloga, ko so ptujski gospodje, nemški viteški red in drugo štajersko plemstvo ob gradnji in opremljanju cerkve na Ptujski gori zagotovili dovolj sredstev za nadarjene tuje mojstre.
