Infrardeča resnica o žvižgačih in Weiweijeva panda

V Projektnem zavodu Aksioma je razstava Jacoba Appelbauma o žvižgačih in nadzoru obveščevalnih agencij.

čet, 28.01.2016, 18:00

Žvižgači, kot je Edward Snowden, s svojimi razkritji in etično držo dobivajo odmev tudi v umetnosti, še posebej morda v multimedijski. Razstava Samizdata programerja, novinarja in aktivista Jacoba Appelbauma v Projektnem prostoru Aksioma se osredotoča prav na temo nadzora v sodobnih družbah. Zanjo je uspel pridobiti tudi kitajskega disidentskega umetnika Ai Weiweija.

Appelbaum je eden od soavtorjev projekta Tor, ki omogoča anonimno komuniciranje prek spleta. Sodeluje z Wikileaks in njegovim ustanoviteljem Julianom Assangem. Zaradi tovrstnih dejavnosti in povezav je bil sam deležen preiskovanja in zasliševanja ameriških oblasti, danes pa živi in dela v Berlinu.

Je eden tistih, ki vsesplošno in globalno nadzorovanje ameriške Agencije za državno varnost (NSA) razume kot grožnjo demokraciji in osnovnim človekovim svoboščinam. Žvižgači, kot je Edward Snowden in ljudje, ki jim pomagajo zbežati pred kazenskim pregonom, po njegovem razgaljajo sporne, pogosto nelegalne oblike nadzora samih obveščevalnih agencij.

Na razstavi Samizdata, ki jo je kurirala Tatiana Bazzichelli, je Appelbaum izpostavil mrežo ljudi, ki so tako ali drugače povezani z nekaterimi ključnimi razkritji o nadzoru obveščevalnih služb.

Glavni del razstave sestavlja serija devetih fotografij, na katerih je Appelbaum ovekovečil ljudi, ki so zanj pravi junaki našega časa: Juliana Assangea, Lauro Poitras, režiserko z oskarjem nagrajenega filma Citizenfour o Edwardu Snowdnu, odvetnico Sarah Harrison, ki je pomagala organizirati azil za Snowdna itd. Med portretiranci izstopa portret Ai Wieweija, ki sicer ni povezan z afero Snowden, tudi ne z razkritji Wikileaksa, pač pa je eden kritikov sodobnih obveščevalnih praks, še posebej kitajskih. Kot disident je okusil tamkajšnji nadzor in tudi preganjanje kitajskih oblasti.

Z nadzorom nad nadzor

Posebnost fotografij je že v samem izboru tehnike. Appelbaum je namreč fotografiral na posebni analogni film, ki so ga včasih uporabljali za nadzorno fotografiranje, danes pa je težko dostopen, podobno je zapleteno njegovo razvijanje. Nekoč so ga uporabljali za posnetke površja Zemlje, saj infrardeči barvni spekter tega filma zaznava tisto, kar sicer ne opazimo: na primer podrobnosti površja, kot so detajli rastja ipd.

Appelbaum je to tehniko uporabil pri upodabljanju oseb, ki so zaradi svojih dejavnosti pod konstantnim nadzorom. Podvrgel jih je svojemu »vohunskemu« fotografskemu orodju, ki vidi več kot oko, in dal njihovim pojavam nove poudarke. In sicer so na slikah poudarjeni močni barvni kontrasti, še posebej rdeča daje skoraj spokojnim pozam portretirancev intenzivnost in patos. Fotografije tako delujejo ekspresionistično, obenem devet portretirncev nenavadni stil poveže v skupno zarotniško mrežo. Podnaslov razstave Dokazi zarote zadeva tako dejstvo, da imajo države in obveščevalne institucije portretirance za zarotnike, kot to, da ti razgaljajo ravnanje oblasti in njenega nadzora kot veliko hujšo in globalno zaroto.

Panda s skrivnostjo

Ai Weiwei se na razstavi pojavlja tudi kot soavtor instalacije Panda pandi, ki sta jo naročila newyorški New Museum in organizacija Rhizome. Plišaste igračke pand sta z Appelbaumom napolnila z razrezanimi zaupnimi dokumenti, ki jih je Snowden v Hongkongu predal Lauri Poitras in novinarju Glennu Greenwaldu. V vsako pando sta namestila še spominsko kartico z digitalno varnostno kopijo objavljenih dokumentov. Pande, polne obveščevalnih skrivnosti, so potem potovale na razne kraje po svetu kot opomin na vsesplošni nadzor. Ena od njih je pristala v Aksiomi.

Ime instalacije Panda pandi se navezuje tudi na to, da Kitajci svojo tajno policijo v žargonu imenujejo po tem priljubljenem medvedu. Del raztrganih zaupnih dokumentov in novinarskih zapiskov je pristal tudi v ogrlici, ki jo je Appelbaum poimenoval Krivda, sram in strah. V njej podobno lahko prepoznamo simbolni artefakt, s katerim »navadni« smrtniki dobimo dostop do pomembnih kosov zaupnih podatkov.

Naslov razstave Samizdata, ki jo je kustosinja Tatiana Bazzichelli sprva postavila v berlinski galeriji Nome, se navezuje na prakso v Sovjetski zvezi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so določeni dokumenti in publikacije v izogib cenzuri krožili od rok do rok. Gre za nekakšno samozaložništvo tiskovin, ki bi lahko ljudi, ki so jih posedovali, stal življenja – podobno kot danes ni milosti za žvižgače.

Na razstavi je Appelbaum z umetniškimi sredstvi izpostavi enega najbolj peročih problemov sodobnih družb, torej nevarnosti, ki jo neomejeni nadzor pomeni za posameznike in demokratične družbe. Pokaže tudi, da obstajajo načini, kako orodja nadzora uporabiti proti samim obveščevalnim institucijam ali pa vsaj za dodatno umetniško sporočilo.

Prijavi sovražni govor