Ironični predlogi o tragiki dela

Umetnici in kustosinji Vesna Bukovec in Maja Hodošček opozarjata na izkrivljeno delitev dela
Objavljeno
28. maj 2018 13.40
Posodobljeno
28. maj 2018 16.18
Razstava Zavihajmo rokave umetnic/kustosinj Vesne Bukovec in maje Hodošček v Likovnem salonu Celje. FOTO: Arhiv Likovni salon Celje
Celje - Skupinska večmedijska razstava, nastala z izmenjavo umetnic Vesne Bukovec in Maje Hodošček, bo v Likovnem salonu Celje na ogled le še do 10. junija. Na razstavi Zavihajmo rokave, katere kustosonji sta Bukovčeva in Hodoščkova, so s svojimi deli zastopani Ana Čigon, Saša Spačal, Ida Hiršenfelder, Lenka Đorojević, Matej Stupica, Tomaž Furlan, tandem IvAn z Ivo Tratnik in Andrejo Džakušič, Neža Knez, Polonca Lovšin in Sašo Sedlaček.
 
Umetnici/kustosinji sta Zavihajmo rokave iz prepričanja, da je umetnost ena izmed oblik sodelovanja znotraj družbenih pojavov ter posledično orodje za spodbujanje sprememb k večji solidarnosti in družbeni enakopravnosti. Vesna Bukovec je sicer sodelavka Postaje DIVA, digitalnega arhiva video in novomedijske umetnosti pri zavodu SCCA-Ljubljana, Maja Hodošček pa je kustosinja v Centru sodobnih umetnosti Celje.
 
Umetniška dela na skupinski razstavi na različne načine opozarjajo na strukturno asimetrijo znotraj družbene delitve dela, nakazujejo možnosti izboljšav s samoorganizacijo ter se pri tem ne izognejo niti humornim predlogom, bolje rečeno ironičnosti.
 
Umetnici tandema IvAn sta že v otvoritvenem performansu Umetnik– birokrat prikazali absurdno birokratsko delo. Tomaž Furlan pa na razstavi v delu Hilda iz serije Wear duhovito prikaže izkoriščanje fizičnih delavcev v gradbeni industriji in svojo izkušnjo, ko za delo na gradbišču ni bil plačan. Neža Knez dokumentira kopanje luknje in preko napornega dela brez konkretnega cilja ponazori, kako naključno občinstvo soustvarja pomen umetniškega dela. Tako kot izkopane luknje ni mogoče zasuti tako, da ne bi bilo videti izbokline v tleh, tako tudi umetniško dejanje za seboj pusti sled.
 
Ana Čigon, Ida Hiršenfelder in Saša Spačal v dokumentarnem filmu Flow (Tok) prepustijo besedo o njihovih karierah osmim sogovornicam, ki v svojih umetniških in znanstvenih poklicih uporabljajo tehnologijo, film pa odkrije, da ostaja spolna neenakost in diskriminacija pogosto prikrite tudi prizadetim.
 
Lenka Đorojević in Matej Stupica v videu Prosti pad prikažeta, da stres in stalen psihološki pritisk obvladuje tudi fizično nezahtevne oblike prekarnega dela.
 
Polonca Lovšin v projektu Kolekcija Bodi čebela opozarja na nevarnost izumrtja čebel in posledično, da bo moral njihovo delo prevzeti človek ter na humoren način izpostavi pomen samooskrbe in skupnostnega delovanja. Sašo Sedlaček pa z videom Just do it! prikaže, kako je s prijatelji v več nakupovalnih središčih v Ljubljani z opekami iz reklamnih letakov in časopisov zgradil zid in zaprli vhod v trgovino, umetniško akcijo pa prekine policija.