Tiskane izdaje
Ivana Kobilca (1861–1926), že dolgo kanonizirana kot ključna osebnost pri vstopu žensk v tukajšnjo vizualno umetnost in edina, v kateri so prepoznali dovolj državotvoren pomen, da se je smela diskretno smehljati z enega danes pozabljenih nacionalnih bankovcev (z aktualne valute so Slovenke pregnali), je imela tudi – recimo temu – vehementnejšo, manj znano plat kariere.
Od pojutrišnjem jo bo mogoče spoznati v knjigi Pariški bohémi (1889–1895): avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger, prevodu nemškega izvirnika Ulrike Wolff-Thomsen z Umetnostnozgodovinskega inštituta univerze v Kielu, ki so ga založili v slikarkinem matičnem muzeju, Narodni galeriji.
Naša izjemna realistka sicer ni osrednja protagonistka knjige, a ji v njej pripada pomembno mesto. Ključno zaseda njena prijateljica, po rojstvu Tržačanka, katere zgodbo je mogoče z nekaj besedami strniti takole. V mladih letih, v času študija slikarstva v Münchnu in iskanja lastnega položaja v patriarhalnem svetu, se je kot premožna dedinja spraševala, ali bi se denarju – ni ga bilo malo, bila je hči avstrijskega diplomata v Trstu in Damasku – odpovedala in ga prepustila socialistični stranki. Tega ni storila, že čez nekaj let pa je dediščina povsem izpuhtela.
Potrošila jo je za razsipne potrebe danskega slikarja in pesnika, ki je v njeno življenje vstopil kot nordijski bog z obljubami o osvoboditvi iz oklepa družbenih zahtev, a zato z nešteto svojimi zahtevami. Bil je karizmatičen lepotec (resda malce hrom), ki se mu ni bilo težko prepoznati v tedaj aktualni nietzschejanski zamisli o rojstvu »novega plemstva«. Izjemen človek in umetnik, ki mu je bilo po lastnem razumevanju nazorov tedaj še živečega Friedricha Wilhelma Nietzscheja usojeno voditi druge, je bil on sam.
Ime mu je bilo Willy Gretor (1868–1923), njej Rosa Pfäffinger (1866–1949). V knjigi, ki jo je prevedla Manca G. Renko, lahko sledimo razpletu njune zgodbe, drame med bohemsko intelektualko časa belle époque, razpeto med kljubovanjem družbi in sanjami o svobodnem življenju, ljubezni in erotiki, ter razsipnim umetnikom z nešteto ambicijami, v kateri ni pogrešati niza drugih junakinj in junakov. Predvsem prvih.
Knjiga nagovarja kot komentiran avtobiografski zapis Pfäffingerjeve. Zapisala ga je, ko je naposled izstopila iz »stanovanjskega« razmerja z Gretorjem, a se zatem k tej izkušnji vrnila na avtoterapevtski način. Zapis je dolgo ležal pozabljen, dokler ga ni odkrila Ulrike Wolff-Thomsen, odraža pa njeno postopno sprejemanje usode marionete v rokah človeka, obsedenega z lastnimi demoni.
Pfäffingerjeva je Gretorju podredila vse, naposled se je, da bi »nadčlovek«, s katerim sta se na varni razdalji od Pariza (monogamni zakon ni sodil h Gretorjevi javni podobi) celo vzela, le imel mir v času obiskov svoje ljubice, preselila v podstrešno sobico. Med služinčad. Tedaj je bila že obubožana mati Gretorjevega sina, ki se je kasneje odpovedal očetovemu priimku, in da bi mož lahko zadovoljil ljubičine potrebe, si je z izmišljenimi razlogi izposojala denar celo od matere in sestre. Vedela je, da ga nikoli ne bo zmogla vrniti.
Boš lahko tiho, ko bom
V zapisu se – s psevdonimi, Kobilca v njem, denimo, nastopa kot Wera Slowenk – zvrsti dolg seznam protagonistov. V uvodnem delu sta pomembni predvsem baltska baronica in borka za pravice žensk z lezbičnimi nagnjenji Marie von Geyso, ki je moške naslavljala kot dedne sovražnike (ta izraz je Pfäffingerjeva uporabila tudi za naslov svojega avtobiografskega poročila), in slikarka Maria Slavona iz Lübecka, ki jo danes prištevajo med nemške impresioniste, proti koncu kariere pa je slikala bolj ekspresionistično in naposled v času nacizma pristala med preganjanimi avtorji izrojene umetnosti.
Pfäffingerjeva je tako s Slavono kot Kobilco, ki jo je poznala že iz Slovenije (njena družina je imela posest v gorenjskem Podbrezju, od koder je bila po rodu Kobilčina mati), prijateljevala že v času študija v Münchnu. Prva je Gretorjevemu šarmu podlegla nad Nietzschejem navdušena Slavona. Leta 1890 je odpotovala k njemu v Pariz in – kmalu zanosila. Enako kmalu je začela Pfäffingerjeva prejemati prva pisma s prošnjami za denar, potreben za razsipno Gretorjevo življenje.
Ne da bi vedela za prijateljičino nosečnost, se je leto zatem v Gretorja zaljubila še Kobilca in Pfäffingerjeva, ki je tedaj razmišljala o ustvarjanju pri nas na Kočevskem (»Tam kmetice svoje gole prsi kažejo nebu, pogosto sem jih videvala v taki opravi, ko so romarsko korakale po podeželski cesti,« zapiše), besede do ušes zaljubljene Kobilce obuja takole: »O Bog! Ne zmorem več! Oh, Harry (tak je v zapisu Gretorjev psevdonim)! O, Pariz. Tako sem zaljubljena. Ne morem več zdržati brez njega. Kaj naj storim, pobralo me bo, umrla bom, če ga ne bom imela ...«
Karpatska volkulja postane zaljubljeno eterično bitje
Kobilca je v to pripoved o bohemskem eksperimentiranju z oblikami življenjske oziroma vsaj »stanovanjske« skupnosti skoraj stoletje pred prihodom hipijev, eksperimentiranje, ki je poznalo tako strast kot ljubosumje in »odrešujoče« ekstremno vegetarijanstvo, sicer vstopila v prelomnem pariškem obdobju, ki ji je prineslo zmagoslavja in poraze.
Pred odhodom v Pariz leta 1891 je ustvarila enega svojih vrhov, Poletje, s katerim je – tako kot z vzporednimi Likaricami – prodrla do pariškega Salona, francoskega Državnega umetnostnega združenja in naklonjenosti vplivnega Puvisa de Chavannesa. Zatem je v francoski prestolnici in Barbizonu ustvarila niz ključnih del, naposled pa se, razočarana, iz Francije umaknila ter se kmalu zatem za skoraj desetletje ustalila v Sarajevu.
Pfäffingerjeva jo je sprva opisala kot temperamentno slikarko, kot tiho malo Kranjico, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja. A se je ta volkulja iz Francije vrnila kot zaljubljeno eterično bitje, čeprav z jasno zavestjo o Gretorju. »Veliko veselja sva imela skupaj, ampak pravzaprav ne verjamem, da bi kdaj koga lahko imel rad, nikoli ne bo nikogar ljubil, karkoli že ljubezen je ...« je v zapisu obnovila Kobilčino navdušenje nad Gretorjem.
Opisala je tudi njen opis usodnega severnjaškega lepotca. »Natančno sem ga proučevala, tudi ponoči, ko sva bila skupaj, veš, človek se nauči toliko pogledov! Originalno, ni kaj! Harry ima tudi zelo lepo telo, široke rame, neverjetno ozke boke, najfinejšo in najbolj belo polt, ki si jo lahko zamisliš.« Kasneje je Kobilca prijateljici vendarle zaupala, da je na zaljubljenost v Gretorja pozabila po eni sami noči s Ferdom Veselom.
»Pariška komuna«
Pfäffingerjeva se mu je v Parizu pridružila leta 1991, v času porodnih popadkov Marie Slavone, in za nastajajočo alternativno skupnost, nekakšen (vsaj) četverokotnik, katerega del je bila tudi Kobilca, najela šestsobno stanovanje na Place Malesherbes. »Koncept« za to domnevno nietzschejansko oblikovano skupnost je seveda izdelal Gretor, slikarke so se mu podredile.
Ob tem je Pfäffingerjeva vzdrževala še več ateljejev in stanovanje, v katerem je ločeno živela Gretorjeva ljubica, omogočila je tudi najeme drugih objektov. Ko so se leta 1892 v Parizu začeli nemiri, so se, denimo, umaknili v slikarsko obljubljeno deželo, Barbizon.
Kobilca se je tej »pariški komuni« pridružila, ko je zapustila Dunaj. Z njo je odšla tudi v Barbizon, a je ohranila trezno glavo. Pfäffingerjeva jo opiše kot slikarko, ki je še pred polovico leta, vsa prežeta s pariškim zrakom in veseljem, prepevala o radostih življenja, a je, ko je opazila, kako vrtoglavo denar Pfäffingerjeve leti skozi okno, postala objokovalka. Tista, ki je napovedovala nesrečo.
Od »stanovanjske« skupnosti se je kmalu poslovila. Razočarana nad dejstvom, da njeno delo ni ponovno prodrlo na Salon, in brez sredstev se je po dveh letih »komune« vrnila v Ljubljano. Gretor je zaradi zamer ni več hotel podpirati, Pfäffingerjeva pa je bila v tem času že brez denarja.
Sama je Pariz in Gretorja zapustila spomladi leta 1895, Slavona že leto prej, naposled pa je Gretorja s časovne distance in kajpak povsem lastne perspektive opisala kot »genialnega prašiča«, ki si je lahko dovolil vse, pri čemer umazanija ni nikoli brizgnila nazaj vanj. Nikoli si ni umazal lepih svečeniških rok.
