Tiskane izdaje
Ime slikarke in oblikovalke Helene Vurnik je neločljivo povezano z njenim znanim možem arhitektom Ivom Vurnikom. Večinoma je delala po naročilu, predvsem cerkve in svojega moža, v čigar senci je bila do konca življenja in po njem. Razstava v Narodni galeriji odstira pogled na žensko, ki se je odločila za tisti čas dokaj nenavadno življenjsko pot.
Odstiranje pogleda na Heleno Vurnik je bilo vse prej kot lahko delo iz več razlogov, predvsem pa zato, ker o njenem delu in življenju ni bilo veliko znanega in je bilo treba zbrati veliko gradiva ter se prebiti skozenj. To rudarsko delo je opravil kustos narodne galerije in avtor razstave dr. Andrej Smrekar, ki je Vurnikovo predstavil tudi v katalogu.
Smrekarjevo delo je vsaj v izhodišču olajšalo to, da Narodna galerija hrani zapuščino Vurnikove, ki jo je ustanovi leta 1964 zapustil njen mož, otežilo pa ga je ločevanje Heleninega in Ivanovega dela v posameznih projektih, saj niso hoteli predstaviti njenega dela kot dopolnilo njegovemu. Ob tem pa Vurnikova sodba o avtorstvu ni povsem zanesljiva, za povrh je poročevalec o njej in skoraj edini komunikator s svetom prav tako on, njen mož. To pomeni, da razen opisa šolanja pred njenim 31. letom, ko ga je spoznala, ni znanega skoraj nič.
Meščansko življenje na Dunaju
Helena Kottler se je rodila leta 1882 v meščanski družini na Dunaju. Po meščanski šoli je obiskovala šoli za klavir in risanje ter akvaleriranje, kar se je spodobilo za dekleta iz premožnejših meščanskih družin v 19. stoletju, ki naj bi predvsem skrbele za družino. Pozneje se je Helena ob negodovanju staršev vpisala na poklicno grafično visoko šolo in nato na Umetnostno šolo za dekleta in žene na Dunaju.
Žensk na likovno akademijo niso sprejemali zaradi »omejenih sposobnosti v visoki umetnosti«. Po končanem študiji je dobila polletno štipendijo in odpotovala v Italijo. Po vrnitvi je delala kot ilustratorka. Z dve leti mlajšim Ivanom Vurnikom se je poročila pol leta po tem, ko sta se spoznala. Nekaj časa sta še živela na Dunaju, leta 1915 sta se preselila v Radovljico, čez pol leta pa so Ivana vpoklicali v vojsko, kjer je ostal do konca prve svetovne vojne.
Helena Vurnik je po poroki večinoma delala za cerkve, medtem ko iz časa pred prvo svetovno vojno ni znana niti ena njena religiozna slika, razen nekonvencionalnega Kristusovega poprsja za svojo teto. Njena umetniška in ne samo življenjska pot je krenila drugače, kot si je najbrž predstavljala, ko je bila še samska. Izkušnje z grafičnim oblikovanjem in ilustriranjem knjig so ji prav prišle pri novih nalogah, a veliki formati slik za cerkve so bili nov izziv, za katerega ni imela izkušenj. Poleg tega je morala svoje ineterese podrediti moževi karieri in domu. Njeno delo je bilo dopolnilo moževe arhitekture in skoraj zastonj, kot se je na primer zgodilo pri njunem prvem sodelovanju, ko je slikala za škofovo zasebno kapelo v škofijski palači v Trstu.
Izvajalka naročil
Za Heleno je bila selitev iz velemesta v provincialno Radovljico gotovo pretres. Začela se je učiti jezika, družabnega življenja ni imela, odvisna je bila od pičlih moževih honorarjev, ki jih je zaslužil v prostem času kot vojak. Ko se je Ivan vrnil s fronte – takrat sta že imela hčerko Miro –, je skrbel za prihodek, žena za vse drugo. Takrat je tudi dokončno spoznala, da bo le izvajalka naročil. Molče je prenašala stisko zaradi zanjo vedno prekratkih rokov in prevzemala naloge za Vurnikove naročnike. »Njegova druščina gospodov doktorjev, profesorjev in prelatov jo je prijateljsko trepljala in pokroviteljsko spodbujala, hvalila v časopisju in velikodušno poudarjala enakovredno sodelovanje Ivana in Helene Vurnik,« pravi dr. Smrekar. A resničnost je bila drugačna.
Seveda se je po najboljših močeh spopadala z naročili in prenekaterikrat je mogoče v vezeninah in knjižni opremi prepoznati njeno pobudo, dar in okus. Ivan je bil pesimist in goreč vernik, ona ne. Pravo razkritje so njene ilustracije v Domu in svetu, kjer je znala pod dekorativni učinek podložiti prvovrstno politično ironijo, toliko sočnejšo od Ivanovih pesimističnih nagnjenj. A to, kar so hvalili Ivanovi prijatelji, ni bilo delo, s katerim se je bila pripravljena identificirati. Nikogar niso zanimala njena intimna plat, njena lastna hotenja, ugotavlja Andrej Smrekar.
Odvisna od moža
Življenje v Radovljici je bilo za Heleno tudi gmotnem pogledu veliko slabše kot na Dunaju. Brez znancev in trga – tako rekoč edini naročnik je bila cerkev –, je bila odvisna od Ivanovih naročil, pri katerih se je morala upoštevati naročnikova pričakovanja. Ta pa so bila v nasprotju z estetiko, v okviru katere se je oblikovala njena umetniška osebnost. V osamljenosti se je zelo navezala na sina Nika in za tolažbo pisala dnevnik.
Dr. Smrekar je nekoliko zadržan do zapisov nekaterih, da so v slovenskih cerkvah številna dela Helene Vurnik. On trdi, da je to predvsem tekstilna oprema, slikarsko ustvarjanje pa je bistveno bolj skromno. Nekatera naročila je opustila, ker jih ni utegnila uresničiti, kajti delala je precej počasi. Tako po Smrekarjevem mnenju ni upati, da bi odkrili še kaj iz njenega slikarskega opusa, omejeno pa je tudi njeno resnično avtorstvo. To so nekateri portreti največkrat družinskih članov ali prijateljev, karikature, razmeroma redke terenske študije v risbi ali akvarelu. Zaradi tega bi bilo pomembno evidentirati cerkveno opremo, pri kateri je bila udeležena vsaj kot izvajalka predlog in nadzornica izvedbe, kadar niso povsem njene lastne eavtorske zasnove. Evidentiranje pa je težka naloga.
Helena Vurnik figur večinoma ni slikala po domišljiji, ampak po živih modelih – to so bili pogosto mož in njena otroka –, in po lutkah.
Nagrada za ornate
Ena njenih najbolj priljubljenih slik je Šmarnična Marija, ki jo v maju izpostavijo v ljubljanski stolnici.Skoraj sočasno je naslikala veliko oltarno sliko Mala Terezija za cerkev sv. Petra v Ljubljani, pozneje Marijino oznanenje za veliki oltar v Šentvidu pri Ljubljani. Kot protipol velikim scenskim kompozicijam, preračunanim na pogled iz večje razdalje, dr. Smrekar navaja Srce Jezusovo, ki ga je leta 1931 naslikala za škofa Rožmana. Verjetno najbolj znano Helenino delo pa so mozaiki na glavni fasadi Šempetrske cerkve oz. današnjega sv. Petra na koncu Trubarjeve ceste v Ljubljani.
Skupaj z možem sta prenovila cerkveno umetnost na področju oblikovanja in umetne obrti. Med deli umetne obrti je treba posebej omeniti mašne plašče. Za komplet Jegličevih ornatov iz leta 1923 je Helena leta 1938 prejela nagrado za umetno obrt v Berlinu. Tudi pri knjižni opremi sta prispevala nekaj kvalitetnih rešitev, koliko pa je Heleni uspelo prenoviti cerkveno slikarstvo, je po Smrekarjevem mnenju predmet razprave. Najintimnejša in najbolj neposredna dela v njenem opusu so po njegovi oceni drobni akvareli. Ti so videti kakor listi, iztrgani iz dnevnika, ki spregovorijo o njej sami, o samoti in bolečini, a tudi o umetniškem daru. Akvarel ji je bil najbližji medij.
Po smrti sina Nika, ki so ga leta 1942 pri njegovih devetnajstih ustrelili Italijani, si Helena ni opomogla. Zaradi neutolažljivosti in bolehnosti je vse manj delala. Ko so po vojni frančiškani zaposlili Ivana pri urejanju romarskega svetišča na Brezjah, Helena ni mogla več tvorno sodelovati. Umrla je leta 1962, stara 80 let.
