Tiskane izdaje
V novejši zgodovini umetnosti bo 15. november 2017 zapisan kot dan, ko je neka slika dosegla rekordno ceno.
Olje na lesu Salvator mundi (Odrešenik sveta), ki ga je Leonardo da Vinci naslikal za francoskega kralja Ludvika XII. med svojim bivanjem na francoskem dvoru v začetku 16. stoletja, je dražbena hiša Christie’s v New Yorku prodala za 450 milijonov dolarjev.
Slika je bila dolgo v britanskih zbirkah ter večkrat prodana za različne cene – od 60 funtov leta 1950 do 127,5 milijona dolarjev leta 2013, ko so avtorstvo že pripisali da Vinciju in jo kot tako pokazali na razstavi njegovih del v londonski Nacionalni galeriji leta 2011, ter čisto nazadnje za 450.312,500 milijona dolarjev skupaj z davki.
Nekoč je stala borih
Še pred dnevom zadnje dražbe se je o sliki veliko govorilo, marketinški stroj je deloval s polno paro, iz slike in prodaje so naredili spektakel. Že pred dražbo so jo razstavili, dražbena hiša pa jo je zaradi izjemnosti označila za »sveti gral zbirateljstva«.
Hkrati s tem so se postavljala vprašanja, koliko je umetnina avtentična, kar je razumljivo pri tako stari sliki tako velikega avtorja, ki je za povrh zadnja da Vincijeva slika v olju, ki ni v muzeju ali galeriji. Strokovnjaki poskušajo avtentičnost takih umetnin zavreči ali potrditi z analizo pigmentov, potez, kompozicije itd., vendar dokončni odgovor ni nikoli mogoč.
Da je delo Leonardovo, je potrdil britanski zgodovinar umetnosti in profesor na Oxfordu Martin Kemp leta 2011, ko je bila omenjena razstava umetnikovih del v Londonu, in to predvsem na podlagi nekaterih slogovnih značilnosti, kot sta sfumato ali minuciozno slikanje z roko. Čeprav je bila slika zelo slabo ohranjena in je bilo na njej nekaj pozneje dodanih nanosov barve, zaradi česar je delovala kakor ponaredek, so tudi strokovnjaki iz newyorškega Metropolitanskega muzeja s sodelavci iz Velike Britanije in Italije pred leti potrdili njeno avtentičnost.
Pripombe proti Leonardovemu avtorstvu se v glavnem nanašajo na pomanjkanje za umetnika tipične rotacije telesa. Pravijo tudi, da je večji del slike nastal v mojstrovi delavnici, s kakšno Leonardovo potezo. Takega mnenja je na primer francoski umetnostni zgodovinar Jacques Franck.
Kako je lahko tako draga
Poleg tega pa si tudi mnogi ne nehajo zastavljati vprašanj, ali ima umetniško delo lahko tako visoko ceno in zakaj je svet še vedno tako navdušen nad Leonardom. In ne nazadnje – ali je neznani kupec kupil sliko ali znamko?
Mnogi namreč doseženo ceno označujejo kot marketinški triumf, ki je posledica lakomnosti trga. Potem ko je bila slika razstavljena v londonski Nacionalni galeriji, je malone obšla svet, s čimer so povečevali zanimanje zanjo. Tudi dražbo so napovedovali kot »enkratno prodajo«, ker je ena od desetih Leonardovih slik, za katere je znano, da obstajajo. V nasprotju z nekaterimi trditvami Salvator mundi ni zadnje Leonardovo delo, ki je v zasebnih zbirkah. Vojvoda Buccleucha in Queensberryja ima njegovo Madono z vretenom in če bi se odločil, da jo proda na dražbi, bi bila to prva slika, ki bi po ocenah strokovnjakov dosegla ceno milijardo dolarjev.
Domnevajo, da je sliko Odrešenik sveta kupil nekdo iz Azije ali Bližnjega vzhoda. Na njej je upodobljen Jezus Kristus, ki v levi roki drži kristalno kroglo, z desno, dvignjeno, blagoslavlja. Zanimivo je, da je pri Christie’s niso uvrstili med stare mojstre, ampak med sodobna dela. »To je naboljše delo na dražbah v modernem času. Vsekakor je k njegovi ceni prispevalo tudi to, da je Kristus naslikan na nov in vznemirljiv način. Trg starih mojstrov je včasih kot kačje gnezdo, v katerem je veliko podtikanja, toda to sliko so pametno izločili iz tega okolja, kar se je splačalo,« je izjavil britanski umetnostni zgodovinar in trgovec z umetninami Bendor Grosvenor.
Gre za zelo posvetno upodobitev Kristusa. Ni križa ni avreole, so pa tudi neke večpomenskosti v Kristusovem prikazu, ki odražajo duh časa, zaradi česar bi po mnenju galerista Philipa Moulda, objavljenem v Guardianu, lahko sliko postavili tik ob delo kakega impresionista ali Jacksona Pollocka.
Thomas Campbell, nekdanji direktor Metropolitanskega muzeja, meni, da je dosežena cena osupljiva, kar pa ni presenetljivo na trgu, kjer so »špekulacije in marketing zamenjali strokovnost kot merilo vrednosti«.
Vse te razprave o avtentičnosti so bile samo velikanska reklama za sliko. Toda ključ uspeha na dražbi ni samo to, temveč predvsem razorožujoča lepota same slike. In prav ta poleg cene zagotavlja sliki slavo in če se bo kdajkoli znašla v katerem od muzejev, bo vaba za obiskovalce, kakor je Mona Lisa v Louvru.
Trg umetnosti se požvižga na razprave umetnostnih zgodovinarjev. Posebno privlačnost tej sliki daje zgodba o njej, zgodba o edinem delu genialnega renesančnega mojstra, ki je na trgu. Kakor je ob tej prodaji napisal ameriški likovni kritik Jason Farago: »Lepoti ne morete dati cene, imenu pa lahko.«
Cena slike Odrešenik sveta je več kot za dvakrat presegla prejšnji dražbeni rekord, ki so ga imele Picassove Ženske iz Alžira, prodane leta 2015 za 179,4 dolarja.
Cene do neba
Cene umetnin pa niso znane, kadar niso prodane na javnih dražbah, ampak gre za zasebne transakcije. Med zadnjimi takšnimi je zasebna prodaja slike nizozemsko-ameriškega predstavnika abstraktnega ekspresionizma Willema de Kooninga jeseni leta 2015, ki jo je podjetnik Kenneth Griffin kupil za 300 milijonov dolarjev.
Sliko Interchange (Izmenjava) iz leta 1955 je bogataš kupil od Davida Geffena, ameriškega zbiralca, lastnika založniških hiš Asylum in Geffen ter studija DreamWorks Animation. Griffin je takrat poleg te od Geffena kupil še Pollockov Number 17A' iz 1948 za 200 milijonov dolarjev. Na podoben način je menda istega leta nekdo kupil neko Gauguinovo platno prav tako za približno 300 milijonov dolarjev.
Na dražbah so za Odrešenikom sveta in Ženskami iz Alžira najvišje cene, skupaj s provizijami in drugimi dajatvami, dosegla naslednja dela: Ležeči akt Amadea Modiglianija 170,4 milijona dolarjev leta 2015, Tri študije Luciana Freuda Francisa Bacona 142,4 milijona dolarjev leta 2013, Krik Edvarda Muncha 119,9 milijona dolarjev leta 2012.
Če pa upoštevamo tudi znane zasebne transakcije, je lestvica nekoliko drugačna. Na tretjem mestu za omenjenim delom Willema de Kooninga je slika Kvartopirci iz serije olj na platnu Paula Cézanna, ki jo je od pokojnega grškega milijarderja Georgea Embiricosa za 250 milijonov dolarjev kupila katarska kraljeva družina leta 2011.
Tri leta pozneje je po govoricah katarski šejk kupil platno Paula Gauguina Kdaj se boš omožila od družine pokojnega švicarskega zbiralca Rudolfa Staechelina za 210 milijonov dolarjev. Za omenjeno sliko so še pred nedavnim menili, da je bila prodana za skoraj 300 milijonov dolarjev in da si je kot najdražja delila prvo mesto s Kooningovo Izmenjavo.
