Tiskane izdaje
Popreproščeno bi dejali, da s tokratno umetniško intervencijo opozarja na kulturo potrošniške družbe, ki z vsebino, ki jo porabi, kupuje predvsem embalažo – praznino torej. Kustosinja razstave Maja Antončič z Zavoda Celeia - Centra sodobne umetnosti razloži Hadžifejzovićev projekt bolj prefinjeno: »Prakso iskanja, zbiranja in prodajanja praznine je kontinuirano nadaljeval, širil ter s postavitvijo v nov prostor premišljeno razdelal. Dejstvo, da je skoraj vsa dela ustvaril pri nas, jih pripeljal sem dokončat ali jih pomešal z izdelki, ki so ga nedavno spremljali na poti, ni naključje. Je del umetniškega koncepta, ki se staplja z avtorjevo življenjsko prakso.«
Likovni kritik Miklavž Komelj umetnikovo aktualno celjsko razstavo povezuje z izročilom drugih umetnikov: »Ko je Robert Rauschenberg razstavil svoja prazna platna, je Barnett Newman pripomnil, da bi to moral doseči z barvami. Hadžifejzović se zaveda, da za evokacijo praznine ni dovolj, da prostor pustiš prazen. Zanima ga praznina v mejah, zanimajo ga forme praznine, ki nikoli niso samo forme, ampak vselej že nosilke najrazličnejših vsebin, pogosto zelo osebnih, pogosto tudi zelo političnih.«
Zato Hadžifejzović stopi korak dlje in umetniško vdihuje na prvi pogled zavrženim, mrtvim predmetom našega vsakdana novo življenje. Zbira jih in jim dodeljuje status umetniškega dela. Transformira jih v likovne in galerijske predstavitve, kar imenuje »depografija«. Osvobaja jih torej iz svoje zaloge ali iz temnih kotičkov galerijskega depoja ter ustvarja z njimi »muzej interpretiranih praznin«.
