Kako med svinganjem v troje razmišljati o kapitalizmu

V Turbinski dvorani Tate Modern v Londonu od včeraj instalacija One Two Three Swing! danske skupine Superflex.

Objavljeno
04. oktober 2017 14.40
BRITAIN-ART/TATE
V. U.
V. U.

Medtem ko svet preplavljajo podobe neštetih protestnikov na katalonskih ulicah in posnetki z volišč ob referendumu za neodvisnost, na katerih španski policisti vlečejo, pretepajo in brcajo neoborožene civiliste, starce in ženske, so iz Velike Britanije prišle podobe iz sveta sodobne umetnosti s pojasnilom, da je za spodbujanje kolektivne akcije in premagovanje družbene apatije lahko dovolj, če sedeš na gugalnico.

Guganje lahko v svetu sodobne umetnosti in kustosov označijo celo za subverzivno. Gre za sveže podobe iz Turbinske dvorane Tate Modern v Londonu, najprestižnejšega prostora velikopoteznih umetniških projektov na svetu, kjer so včeraj odprli najnovejšega, instalacijo danske skupine Superflex z naslovom One Two Three Swing! (Ena, dve, tri, gugaj se!). Gugalnice so dejansko vodilni motiv projekta, namenjene pa so trem uporabnikom hkrati. V Tate Modern so pri opisu skupine dejansko posegli po pridevniku subverziven, kar v Turbinski dvorani čaka obiskovalce, pa opisujejo kot skupino gugalnic za tri, ki jih povezuje oranžna linija.

Skupinsko guganje na njih naj bi vpletene spodbudilo k odkrivanju skupnih potencialov. Angleški naslov oziroma svinganje v troje je mogoče razumeti tudi drugače, a naj bi, kot so zapisali v otoškem Guardianu, ljudje med zabavnim guganjem razmišljali predvsem o skupnosti, samih sebi in kapitalizmu. Tovrstne projekte v Turbinski dvorani sicer v zadnjih letih omogoča azijski kapitalizem, sponzorska pogodba s Hyundaijem. V javnost so ob njeni sklenitvi leta 2014 pricurljali podatki, češ da je južnokorejska multinacionalka muzeju v obliki sponzorskih sredstev odštela okoli pet milijonov otoških funtov.

»Bi lahko, če bi se vsi gugali sočasno, spremenili gibanje planeta?« se med drugim sprašujejo člani skupine Superflex iz Københavna, ki so jo že leta 1993 ustanovili Bjørnstjerne Christiansen, Jakob Fenger in Rasmus Nielsen. Komur ni do skupinskega guganja in kolektivnega razmišljanja o subverzivnih temah, pa v Turbinski dvorani še vedno lahko leže na pisan tepih in počiva ob meditiranju pod velikim zloščenim diskom, ki prav tako niha in tako spominja na nihala hipnotizerjev.