Tiskane izdaje
Menda so na odprtju ljubljanskega Narodnega doma leta 1896 v veliki dvorani plesali do jutranjih ur, za ples so izdali plesni red s srebrnimi, razkošno okovanimi platnicami. Tokratno odprtje obnovljenega objekta bo nekoliko manj razigrano, zato pa nič manj reprezentančno. Med drugim so pri skladatelju Dragu Ivanuši naročili skladbo z ilustrativnim naslovom Uvertura, ki jo bo izvedel Komorni orkester Slovenske filharmonije.
S celovito obnovo se Narodna galerija dokončno poslavlja od nekaterih vsebin, ki so nekoliko anahronistično spominjale na čitalniško in narodnobuditeljsko funkcijo 19. stoletja, ter v polni meri in obsegu prevzema poslanstvo podobnih institucij v drugih prestolnicah.
Ideja o takšnem projektu ni nova, o njem je razmišljala že ravnateljica Anica Cevc, realiziran pa je bil pol stoletja po prvih tovrstnih iniciativah.
Ikonična arhitektura, karizmatični direktorji, interaktivnost in družabni značaj prireditev se zdijo osrednje strategije pri privabljanju obiskovalcev v muzeje in galerije. Likovna dela so z izjemo razvpitih avtorjev na repu seznama.
Se povsem strinjam, čeprav bi morale biti za vsakega muzealca umetnine na prvem mestu. Pri sodobni umetnosti so takšni trendi seveda veliko bolj izraziti kot pri prezentaciji starejših del. Tudi v Narodni galeriji se prilagajamo novim časom, vendar je naša institucija že po definiciji precej konservativna in zadržana. Takšen renome in način dela smo prejeli od predhodnikov in ju nameravamo prepustiti naslednikom.
Tukaj so še zvezdniški kuratorji, ki včasih poskrbijo za poglobljene, zanimive in duhovite nove kontekste umetnin, neredko pa tudi za zelo frivolne in banalne ...
Tudi vloga kuratorjev je seveda pomembna, saj opravljajo izbor, selekcijo in rangiranje, vendar tako kot obstaja dobra in slaba umetnost obstajajo tudi dobri in slabi komentarji umetnosti.
Domislice so različne, v londonski Nacionalni galeriji so denimo v nedavnem projektu pospremili izbor štirih platen s specifično osvetlitvijo, glasbo, vonjem in celo čokolado, ki naj bi odgovarjala posameznemu platnu.
Boj za obiskovalce je danes zelo intenziven, še zlasti, odkar se uspešnost institucije meri prav na podlagi teh podatkov, zato ne presenečajo različne parametode, ki zagotavljajo medijsko odmevnost. Bi pa tukaj opozorila na pogosto napačno interpretacijo, ko se primerja obisk slovenskih muzejev in tistih v velikih svetovnih metropolah – glede na število turistov je obisk pri nas zelo soliden. Sicer pa je bil zame v tej londonski galeriji veliko bolj zanimiv projekt Encounters: New Art from Old [Srečanja: nova umetnost iz stare] pred dobrim desetletjem, ko so povabili slavne sodobne vizualne umetnike, da so s svojimi deli komentirali izbrane umetnine, rezultati pa so bili navdušujoči.
Vendar takšni pristopi dobivajo neobvladljive razsežnosti in niso omejeni zgolj na muzeje. Nove knjižnice so, denimo, predvsem družabni socializacijski centri, kjer izposoja knjig ni več pomembna, šteje le število obiskovalcev na prireditvah.
Tudi pri nas so bile številke v letnih poročilih zelo visoke in zato precej dvoumne. Ker smo hoteli imeti vpogled, koliko ljudi res vstopi v galerijo in si ogleda katero od razstav, smo začeli voditi novo evidenco, po kateri so številke nekoliko nižje, vendar natančno vemo, kakšni so trendi, kakšno je realno število obiskovalcev galerije in katere vsebine vzbujajo največ zanimanja.
Nekoč ste izjavili, da je vaš najljubši parfum milo dobre znamke. Bi lahko takšna načela uporabili tudi v muzejih in galerijah, kjer se pogosto zdi, da uporabljajo zelo močne parfume?
Zanimiva in tudi povsem primerna primerjava. Z ozko skupino kustosov smo imeli poglobljene pogovore, kako predstaviti zbirko v prenovljenih prostorih, kako narediti izbor in kako ga prezentirati, saj so bili nekaj časa zelo aktualni ikonografski sklopi, nato razvrstitev glede na avtorje, sloge, nazadnje smo se odločili za kronološki historični pregled.
To se mi zdi primerno za nacionalno zbirko, dodali smo tudi nekaj poudarkov in komentarjev, ki jih pozorni obiskovalec ne bo spregledal. Treba je upoštevati tudi estetski občutek nekoga, ki ni umetnostni zgodovinar ali poznavalec, saj je to zbirka, namenjena najširši javnosti, zato kakršenkoli ekskluzivizem ali elitizem ne pride v poštev.
Možnosti, kot jih poznajo ponekod v tujini, da je mogoče po koncu uradnih ur zakupiti galerijo in v njej denimo celo večerjati med platni in kipi, torej ne bo?
Nikakor ne.
Ob vsej fascinaciji nad novimi muzejskimi strategijami je stroka pravzaprav razdeljena, kot ugotavljajo denimo v amsterdamskem Rijksmuseumu. Čedalje več obiskovalcev pričakuje in zahteva vrnitev h klasični percepciji in pristni muzejski izkušnji brez nepotrebnih tehnoloških vmesnikov.
Mislim, da smo pri soočanju s tehnologijo preboleli nekaj otroških bolezni in obiskovalci si res pogosto zaželijo izkušnjo, ki je drugačna od vsakodnevne, ko smo stalno v stiku s takšnimi in drugačnimi tehnološkimi pripomočki. Kot rečeno, tudi Narodna galerija sledi spremembam. Včasih je razstavna doktrina temeljila na tem, da so razstavni prostori izolirani, povsem zapolnjeni ter zatemnjeni oziroma osvetljeni zgolj z umetno svetlobo, medtem ko so danes aktualni prav nasprotni prijemi.
Z izjemo posamičnih del se zbirka Narodne galerije konča z zgodnjim modernizmom. Ali obstaja možnost, da bi se postopoma del fonda Moderne galerije preselil k vam in bi tako postali osrednja referenčna točka pregleda slovenske umetnosti do poznega 20. stoletja, ne nazadnje smo leta 2016?
Historična meja se seveda premika navzgor in temu tudi sledimo, ne nazadnje se je s pridobitvijo vladnega umetnostnega fonda naš matični fond razširil globoko v 20. stoletje. Res je včasih Narodna galerija zbirala vse, tudi sodobne avtorje, kar je bilo med sodobniki pogosto predmet spora glede odkupov, po ustanovitvi Moderne galerije in delitvi del pa je prevladalo načelo, da naj se – kot se spomnim navedb Izidorja Cankarja in Franceta Steléta – v Moderni galeriji zbira aktualna produkcija, v Narodno galerijo pa se čez čas prenese tisto, 'kar prestane preizkus časa'.
Ta preizkus je prestalo že veliko umetnin, poleg tega so v Moderni galeriji pogosto skrite v depojih?
Lahko bi se strinjala s tem, da bi v našo institucijo sodila likovna dela do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ali recimo do nastopa skupine OHO, če pač postavimo neki časovni okvir. Smo si pa za novo postavitev iz Moderne galerije že trajno izposodili Kregarjevo Fantazijo na terasi ter Tratnikovo platno Slepa, kako bo naprej, pa je stvar širše kulturne politike.
Najprej ste demantirali udeležbo na nedavni dražbi likovnih del v Trstu, nato se je pokazalo, da ste nekaj umetnin vendarle kupili?
Imamo pač svoje strategije. Seveda smo ugotovili, da bo na dražbi nekaj zanimivih del, potrebovali pa smo še soglasje ministrstva za kulturo, da lahko sredstva, namenjena za odkup del leta 2016 porabimo že decembra lani, čemur so ugodili. Kupili smo avtoportret Zorana Mušiča ter portret njegove žene Ide. Glede na to, da smo pred dvema letoma bodisi v trajno last ali v izposojo za nedoločen čas z veličastno potezo Mušičeve nečakinje Vande Mušič dobili skoraj sto del tega izjemnega umetnika, imamo zdaj njegov opus lepo zaokrožen.
