Tiskane izdaje
Slika Paula Gauguina Kdaj se boš poročila? je postavila nov mejnik v ceni umetnin. Za rekordnih 300 milijonov dolarjev jo je od privatnega lastnika kupila katarska vladarska družina al Tani. Ta ima za nakupe umetnin neomejen proračun in je s tovrstnimi astronomskimi zneski močno premešala karte na umetniškem trgu ter ujezila marsikaterega zbiralca.
Že samo primerjava z newyorško Momo, ki ima za odkupe slik na voljo 32 milijonov dolarjev letno, ali z Metropolitanskim muzejem, ki svoje zbirke dopolnjuje z 39 milijoni dolarjev na leto, kaže, da bogati Katar na trgu umetnin tako rekoč nima konkurence.
Družina al Tani je že pred leti postavila rekorde na umetniškem trgu, ko je za Baconov triptih Tri študije Luciana Freuda odštela 142,2 milijona dolarjev, predlani pa spet postavila rekord z odštetimi 250 milijoni dolarjev za Cézannove Kvartopirce. Gauguinov portret dveh tahitijskih deklet z naslovom Nafea Faa Ipopo (Kdaj se boš poročila?) kaže predvsem na to, da je malha katarskih vladarjev tako rekoč brezmejna, tako da lahko ustvarijo zbirko ali zbirke, kot jih hočejo.
Sliko, ki je doslej visela v baselskem Umetnostnem muzeju, je prodal njen lastnik Rudolf Staechelin, upokojeni sodelavec Sothebya. Ime kupca je zadržal zase, po zanesljivih virih ga je razkril New York Times. Katarci so bojda zelo skrivnostni glede svojih nakupov, predvsem glede svojih prihodnjih načrtov, saj nočejo usmerjati trga.
V zvezi z umetniškimi odkupi arabskih mogotcev se je ponovno porodilo vprašanje o zasebnih odkupih pomembnih umetniških del. Precej bogatašev in zbirateljev namreč umetnine razume kot svojo finančno naložbo. Kot opozarjajo nekateri kritiki, dela svetovnih velikanov, ki pripadajo skupni dediščini človeštva, tako pristanejo v zasebnih rokah in za vselej zapustijo javni prostor, kamor po svojem notranjem umetniškem ustroju sodijo.
Katarska javna podoba
A vsaj pri Katarcih se zdi, da njihovo velikopotezno nakupovanje umetnosti sledi kulturni politiki te države, ki se poskuša v svetu uveljaviti ne le kot naftna meka, ampak kot kulturno središče.
Za katarskimi zbirkami stoji danes 32-letna šejkinja Al Majasa bint Hamad bin Halifa al Tani, sestra katarskega emirja, katere glavna preokupacija je skrb za Katarske muzeje in njihove različne ustanove in zbirke. Pred leti je za New York Times dejala, da je ustanavljanje umetniških institucij v Katarju namenjeno predvsem izgradnji njihove nacionalne identitete, pa tudi temu, da bi spremenili zahodno percepcijo Katarja, ki muslimanske dežele še vedno povezuje zgolj z Bin Ladnom.
Zdi se, da muzejski načrti v Dohi, glavnem mestu bogate države na arabskem polotoku, ustrezajo poskusu združevanja zahodnih in muslimanskih vplivov, ki jih šejkinja uteleša že z svojo javno podobo: diplomantka političnih študij in literature na ameriški univerzi Duke se v javnosti pojavlja tako v opravi uspešne zahodne menedžerke kot v tradicionalni črni muslimanski opravi.
Izgradnjo Narodnega muzeja in Orientalističnega muzeja v Katarju so tako skladno s prakso, ki velja za uspešen magnet za množice v evropskih mestih, na primer Bilbao, dodelili uglednim in nagrajenim arhitekturnim birojem: prvega Jeanu Nouvelu, Orientalski muzej pa biroju Herzog in de Meuron. Danes se Doha ponaša s sedmimi muzeji (med njimi so muzej moderne umetnosti, rezidenčni center in galeriji Al Riwaq in Katara), v prihodnje pa načrtuje odprtje še 20 različnih muzejev.
Kot poroča New York Times, so katarski odkupi poživili umetnostni trg in prispevali predvsem k skoku cen na njem. Pred njihovim prvim nakupom leta 2007 so se najvišje cene za umetniško delo gibale povprečno pri okoli 20 milijonov dolarjev, in sicer so za 22 milijonov prodali Rothkov Hommage Matissu. Ob sedanjih katarski ponudbi za umetnine je to naravnost drobiž. Nekateri v šejkijinem početju vidijo predvsem poskus, kako čim hitreje dobiti najboljše od najboljšega.
S temi posegi na umetniškem trgu je postala ena najvplivnejših figur na globalni umetnosti: revije Forbes, Vanity Fair, Time in The Economist so jo tako v preteklih letih razglasile za najvplivejšo žensko na svetu, čeprav se v galerijah in na dražbah ali družabnih srečanjih za bogate zbiralce sploh ne pojavlja. Zato pa je okoli sebe nabrala vrsto poznavalcev, nekdanjih pomembnih akterjev v avkcijskih hišah, kot so Christie's in sorodne. Edward Dolman, ki je nekoč načeloval tej instituciji, je zdaj izvršni direktor osrednje muzejske institucije v Katarju.
Spet drugi poznavalci so do takšne rasti cen kritični: »Ko bodo končali s svojim nakupovalnim programom in se umaknili s trga, bodo pustili veliko luknjo, ki je nihče ne bo mogel zapolniti na takšni ravni,« pravi David Nash, newyorški prekupčevalec z umetninami in eden nekdanjih izvrševalcev pri Sothebyju.
Philip Hoffman, izvršni direktor Fine Art Fund Group, pravi, da je danes uveljavljana cena za t.i. mega slike (mega paintings), kamor sodijo denimo impresionisti, nad 150 milijonov dolarjev. Na svetu pa je zgolj 20 ljudi, ki lahko toliko odštejejo za eno samo umetniško delo, je dejal za Independent: »Vidimo lahko ogromno rast zasebnega bogastva in gledamo te ljudi, ki svoja sredstva neproporcionalno razpršijo v umetniške zbirke«.
In še dodaja: »Ultimativni statusni simbol je biti obkrožen z umetnostjo, vredno 500 milijonov ali milijardo dolarjev, ki je nihče ne more imeti. Ljudje vidijo umetnost kot sijajno dolgoročno naložbo bogastva. Mislijo si, da če kupijo najboljše, ne bodo izgubili denarja in ga bodo v času krize lahko dobili nazaj, medtem ko je oklepanje jena ali evra lahko katastrofalno.«
Arabski naskok na umetnost
A vsi niso zaskrbljeni zaradi odtekanja umetnin v eno naftnih mek. Direktor Mome namreč v tem, da veliki ameriški avtorji Rothko, Kooning in Kline potujejo v oddaljene prestolnice po svetu, vidi tudi način, kako se širi ameriška kultura in je obenem dokaz, kako pomembna je.
Katarska zgodba z odkupi umetnin je sicer zanimiva tudi zato, ker se ta država z lastno vizijo in strategijo poskuša vzpostaviti kot eden sodobnih umetniških centrov. Njeni sosedje v Združenih arabskih emiratih, predvsem v Abu Dabiju, sorodni učinek kulturne in umetniške produkcije poskušajo doseči z naslonitvijo na velike zahodne umetniške institucije, tj. z odprtjem umetniških franšiz Louvra in muzeja Guggenheim. Prvega naj bi dogradili letos, odprtje drugega pa načrtujejo v letu 2017.
