Tiskane izdaje
Wilhelm Lehmbruck (1881–1919) je živel samo 38 let – prvo polovico življenja v 19. stoletju in drugih devetnajst let v 20. stoletju –, vendar zagotovo spada med pomembne umetnike 20. stoletja. V dunajskem Muzeju Leopold so pripravili veliko retrospektivo del kiparja, ki je bil eden pomembnih kažipotov za moderno evropsko kiparstvo.
Kiparstvo Wilhelma Lehmbrucka sem prvič odkril pred več leti v vili Tugendhat v Brnu. Vila Tugendhat je vrhunsko delo moderne evropske arhitekture. Načrtoval jo je legendarni arhitekt Ludwig Mies van der Rohe, dokončali so jo leta 1930.
Od leta 2001 je stavba na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Mies van der Rohe je kip prijatelja Lehmbrucka Torzo ženske, ki hodi (1914) postavil v vilo Tugendhat kot edino tuje umetniško delo, ki krasi njegovo arhitekturno mojstrovino, mi je povedala upraviteljica te stavbe.
V vili Tugendhat nisem videl izvirnika, ampak kopijo tega Lehmbruckovega dela, ker so Čehi trdili, da je izvirnik izginil med drugo svetovno vojno, ko je Nemčija zasedla Češkoslovaško. Nekoliko pozneje, leta 2006, so odkrili izvirnik Torza ženske, ki hodi v skladišču Moravske galerije v Brnu in ga vrnili otrokom Tugendhatovih, judovskih industrialcev, ki so zbežali iz Češkoslovaške, še preden jo je leta 1939 zasedla Hitlerjeva Nemčija.
Na začetku leta 2007, kmalu po odkritju izvirnika kipa Torza ženske, ki hodi, so potomci Tugendhatovih prodali ta Lehmbruckov kip v dražbeni hiši Sotheby's v Londonu za približno 1,5 milijona evrov.
Simbol ekspresionizma
Sedanja Lehmbruckova restrospektiva v Muzeju Leopold večinoma kronološko sledi umetnikovemu razvoju. Na Dunaju si je mogoče ogledati petdeset njegovih kipov, vrhunska dela, ter približno sto njegovih slik, risb in bakrorezov.
Lehmbruck se je rodil v Nemčiji pri Duisburgu in zadnja leta 19. stoletja najprej obiskoval Šolo za umetnostno obrt v Düsseldorfu, med letoma 1901 in 1905 pa Umetnostno akademijo v tem mestu. Od leta 1910 do 1914 je živel in ustvarjal v Parizu, kjer je spoznaval dela Aleksandra Arhipenka, Constantina Brâncușija, Andréja Deraina, Aristida Maillola in Amedea Modiglianija.
V Parizu je Lehmbruck ustvarjal ekspresivne abstraktne kipe in like s precej podaljšanimi udi, ki delujejo melanholično. Med njimi je tudi Klečeča ženska (1911), ki je postala eden od simbolov uveljavljajočega se ekspresionizma.
Leta 1914 se je Lehmbruck vrnil v Nemčijo. Na začetku prve svetovne vojne so ga mobilizirali in vojne grozote je opazoval kot bolničar v vojaški bolnišnici. Konec leta 1916 se je iz Berlina preselil v Zürich. Po vojni se je depresivni Lehmbruck vrnil v Berlin in spomladi 1919 naredil samomor. V Duisburgu od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja deluje Lehmbruckov muzej.
Lehmbruck se je umetniško uveljavil že kot študent, z mavčnim kipom Kopalke (1902), ki ga je leta 1905 odkupila Umetnostna akademija v Düsseldorfu kot bronasti ulitek. Postal je znan in prejel sredstva za potovanje v Italijo. Takrat ga je zanimala italijanska renesansa pa tudi življenje delavcev v okolici Duisburga.
Pod vplivom družbenokritičnih del belgijskega umetnika Constantina Meunierja se je Lehmbruck v tem obdobju izražal realistično. Opaziti je, da ga je navdihoval tudi Auguste Rodin pa tudi Rodinovo nasprotje, Aristide Maillol, s svojim poenostavljenim izražanjem ter omejevanjem površinskih podrobnosti in dramatičnosti.
Med bivanjem v Parizu ter prijateljevanjem z Arhipenkom, Brâncușijem in Modiglianijem se je Lehmbruck dokončno usmeril v svoje izvirno, abstrahirajoče izražanje. Poleg Klečeče ženske je takrat ustvaril tudi Veliko stoječo žensko (1910–1912). Obe deli sta bili razstavljeni na veliki razstavi moderne umetnosti Armory Show v New Yorku, nato pa še v Chicagu in Bostonu.
Klečeča ženska
Leta 1913 je Lehmbruck v Parizu ustvaril še dve vrhunski deli. To sta Velika razmišljujoča ženska in Mladenič, ki se vzpenja. Do smrti je izdelal še nekaj zelo dobrih kipov, predvsem Človeka, ki je padel (1915), Glavo misleca (1918) in Žensko, ki moli (1918).
Razstava na Dunaju ne predstavlja Lehmbrucka samo kot vrhunskega kiparja, ampak tudi kot zelo zanimivega slikarja in grafika. V Nemčiji so ga zelo spoštovali že v času njegovega življenja in ga sprejeli v Prusko akademijo umetnosti, vendar se je njegovo delo takrat, ko je bil na oblasti Hitler, znašlo na seznamu nacistov.
Prav njegova Klečeča ženska je bila eno od glavnih del na zloglasni razstavi Izrojena umetnost v Münchnu leta 1937, ko so nacisti razstavili dela, ki so jih umaknili iz razstavnih dvoran nemških muzejev.
