Kitajska: Z ošiljenim svinčnikom proti opranim možganom

Komaj uro za tem, ko je ­karikaturist Biantai Lajiao lani na spletnem dnevniku ­objavil satirični prikaz odnosa med ­celinskimi Kitajci in Hongkonžani, so ga na internetu že napadli.

»Izdajalec!« so mu očitali anonimni pisci po forumih na spletnih straneh največjih kitajskih partijskih glasil. »Japonski sluga!« je bila najhujša žalitev, in čeprav njegova karikatura ni imela zveze z Japonsko, kjer je bil znani risar satiričnih komentarjev ravno takrat na poslovnem potovanju, je Biantai Lajiao razumel, naj se raje ne vrača domov.

Spontani svinčnik strasti

Narisal je Kitajce, ki s polnimi rokami nakupovalnih vrečk ter upehani zaradi nakupovanja in zapravljanja denarja v hongkonških butikih in trgovskih hišah učijo Hongkonžane, kako se je treba klanjati pred kitajsko zastavo. Z risbo je zadel bistvo skaljenih odnosov med Pekingom in Hongkongom ter še enkrat dokazal, da je svinčnik najnatančnejša puščica z ubijalsko ostrino.

Umetnikom, kakršen je on, ni treba pisati dolgih analiz in komentarjev o neuspešnem uveljavljanju načela »ena država, dva sistema«. Biantai Lajiao je v kitajščini napisal »yiguo-liangzhi«, pismenki »liang«, ki pomeni 'dva', pa z nekaj potezami svinčnika dodal tank z grozečo cevjo, usmerjeno v tistega, ki bere. Za svojo stvaritev je konec lanskega leta v Hongkongu prejel nagrado za najboljšo politično karikaturo. Brez dodatnih pojasnil je bilo jasno, da se je nanašala na demonstracije hongkonških prodemokratičnih študentov, zbranih v »gibanju dežnikov« in »Zasedimo Central«.

Biantai Lajiao je psevdonim Wang Liminga in že sam po sebi svojevrstna karikatura, saj to pomeni 'pokvarjena pekoča paprika'. Štiridesetletni risar, ki je sedanjo poklicno pot začel pred štirimi leti, ko je nehal ilustrirati oglase in postal politični karikaturist, je eden najvplivnejših slikovnih komentatorjev kitajske politike in stanja v družbi. Nikakor ni edini, vendar spada med maloštevilne brezkompromisne satirike, ki redko privolijo v samocenzuro ter namesto tega raje pustijo svinčniku, da se spontano in popolnoma iskreno odziva na dogodke v državi in po svetu. »To počnem iz strasti,« je nekoč povedal Wang, »glede na omejitve in tveganje ne verjamem, da se bo našemu ozkemu krogu, ki šteje komaj nekaj ljudi, pridružilo še veliko drugih.«

Wangovo delo je občutljivo iz dveh razlogov: ne samo da je risar satirik, ampak objavlja karikature tudi na družabnih omrežjih ter tako spodbuja internetno umetnost, o kateri je prepričan, da se lažje prebije do velikanskega števila Kitajcev. Ko so mu internetni cenzorji onemogočili pisanje spletnega dnevnika na portalu weibo, ki je kitajska različica twitterja, in ko je presodil, da mu tako sporočajo, naj se ne vrača domov, se je odločil ostati na Japonskem. Od tam se oglaša še s svobodnejšim glasom in ima še večji ugled v javnosti in med kritiki.

Politična karikatura je prišla z Zahoda

Ob 110. obletnici rojstva pokojnega »arhitekta kitajskih reform«, kakor najpogosteje pravijo Deng Xiaopingu, se je Wang odločil interpretirati njegovo teorijo o »črni in beli mački« (»Ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, pomembno je, da lovi miši.«). Črno mačko je narisal kot demona smrti za tankom, ki močno namiguje na pokol na Trgu nebeškega miru, beli pa je položil v šape vrečo, polno zlatnikov. Denga je narisal razdvojenega med obema mačkama, je očitno nizke rasti in nedvomno vpliven mož. To je najboljša slika dengovske Kitajske.

Karikatura bi skoraj lahko veljala za tradicionalno umetnost na Kitajskem, saj so tudi nekateri starodavni slikarji, denimo Bada Shanren v 17. stoletju, s čopičem in tušem risali karikirane podobe ljudi ali živali s človeškimi značajskimi lastnostmi.

Toda politično karikaturo so na Kitajsko vendarle prinesli z Zahoda, in čeprav se je pojavila že med opijskimi vojnami v 19. stoletju in boksarsko vstajo na začetku 20. stoletja, ko so z grobimi potezami karikirali zahodne imperialiste in misijonarje, so izpopolnjene satirične risbe dozorele šele v novi republiki, ustanovljeni leta 1912. Znameniti satirik Liao Bingxiong je v tridesetih letih 20. stoletja prek karikatur obračunaval z japonskimi okupatorji, po letu 1945 pa z risalnim svinčnikom komentiral korupcijo Čankajškovega Kuomintanga (Nacionalistične stranke).

Toda tik pred smrtjo leta 2006 je Liao obupan razglasil, da je »kitajska politična karikatura mrtva«. Namigoval je, da je partijska cenzura kastrirala satiro, in očitno ni dovolj pazljivo spremljal preroda tovrstne umetniško-politične angažiranosti na internetu.

Zanimivo je, da so dolg članek o »Pokvarjeni pekoči papriki« objavili v partijskem glasilu Global Times pred samo dvema letoma in pol. Točneje, preden je prišel na oblast Xi Jinping.

Takrat so še dopustili karikaturo, na kateri Rdeča paprika vstopi v prodajalno, da bi kupila hrano, vendar ji prodajalec v podobi Koruze pokaže, da na policah ni nič drugega kakor plesnivi čevlji. Pekoča paprika nato vzklikne: »FuChinaK!« Skrito psovko je izzvalo Wangovo nezadovoljstvo zaradi množično zastrupljene hrane na Kitajskem in pomanjkljivega nadzora nad korupcijo v živilski ­industriji.

Ravno takrat je Wang ustvarjal tudi Pandamana, debelega pando, ki je oblečen v plašč in se bojuje z Batmanom. To karikaturo je narisal na plakatu, oblikovanem kot napovednik za film Pandaman proti Batmanu. »V glavnih vlogah,« je zapisal Wang, »Christian Bale in državna varnost.« Z risbo se je posmehoval nespretnemu fizičnemu obračunu med agenti kitajske tajne policije in hollywoodskim igralcem, ki je poskušal obiskati slepega disidenta Chen Guangbiaoja v pokrajini Hunan takoj po tem, ko si je v Pekingu ogledal premiero najnovejšega filma o Batmanu.

Iz minute v minuto na internetu

Razmere na Kitajskem so danes drugačne. »Pokvarjena pekoča paprika« je še vedno na Japonskem. Toda Wang je zdaj prepričan, da je formula »karikatura + satira + internet« umetniška oblika sodobnega časa. Prepričan je, da v kibernetičnem prostoru ni mogoče ohraniti zidov in ustaviti ostrine svinčnika, kadar ljudje potrebujejo smeh skozi solze. Drugače kratko malo ne morejo obstati v svetu, polnem protislovij, med katerimi so tudi tista, ki jih sami vsak dan opazujemo.

Na tragedijo v Parizu se je Wang odzval tako, da je na twitter prenesel karikaturo Davida Popa. Na njej zamaskirani terorist z brzostrelko, iz katere se kadi dim, pojasnjuje, zakaj je streljal na človeka, ki leži mrtev zraven njega. »On je prvi narisal!« pravi terorist. Wang je v nekem intervjuju izjavil, da upa, da bodo njegove karikature pripomogle k temu, da bo na svetu manj ljudi z opranimi možgani. Zdaj na internetu iz minute v minuto spremlja pariško tragedijo in riše. Pokol v redakciji časopisa Charlie Hebdo je najgrozljivejši dokaz, pravi, da je opranih možganov strašljivo­ ­veliko.