Ko je umetnost ženskega spola

V Riu de Janeiru leta 1960 rojena Beatriz Milhazes velja za najuspešnejšo brazilsko sodobno slikarko, čeprav v resnici ne slika čisto zares, ampak prek dolgotrajnega postopka ustvarja živopisne geometrijske kolaže, v katerih nekateri vidijo podobnosti z Mattisom.

Ko se je kot mlada umetnica na začetku osemdesetih let preteklega stoletja preselila na območje danes znamenitih botaničnih vrtov v Riu, so bile v 19. stoletju zgrajene delavske hišice že opustele, piše 1843magazine.com, kulturni magazin tednika The Economist. Z grafiti popisani zidovi so komajda zastirali zanemarjene botanične vrtove, ta scenerija pa je navdihnila slikarkino delo. Zmes grafitarske dekoracije in brazilske slikarske ikonografije, ki je bila na prvi pogled tradicionalna, tehnično pa inventivna, ji je prinesla mednarodno pozornost.

Leta 2012 je newyorška dražbena hiša Sotheby's njeno delo Moja limona, ustvarjeno leta 2000, prodala za 2,1 milijona ameriških ­dolarjev.

Dela umetnic le redko dosežejo najvišje dražbene cene. Toda Brazilija je edina država, o kateri se zdi, da je v njej prednost biti umetnica. Od leta 1995 je trideset najvišjih odkupnih dražbenih cen doseglo sedem brazilskih umetnikov, med njimi je bilo kar pet žensk.

Ta trend ima globoke korenine, ki segajo v tri pomembna obdobja brazilske umetnostne zgodovine, začenši z rojstvom matičnega ikonoklastičnega modernizma. Henry Allsopp, vodja oddelka za latinskoameriško umetnost pri dražbeni hiši Phillips, ga imenuje »edinstvenega v svetu«.

Brez posnemanja drugih slikarstev

Izhaja iz začetka 20. stoletja, ko je skupina aktivističnih intelektualcev, znanih kot Skupina petih, izzvala brazilski kulturni establiš­ment. Članica skupine Tarsila do Amaral je naslikala Abaporu, nadrealistično arhetipsko figuro, sedečo v briljantno kolorirani prvinski pokrajini. Za kreiranje danes priznane kot ene ključnih podob zgodnjega brazilskega modernizma je umetnica namesto iz takrat prevladujoče moške akademske tradicije portugalskega kolonializma črpala iz ljudske umetnosti in avtohtonega domišljijskega sveta. Leta 1995 je bila prodana za skoraj 1,5 milijona ameriških dolarjev, kar je bila takrat najvišja cena za kakšno brazilsko umetniško delo.

Z ustanovitvijo bienala v São Paulu leta 1951 je Brazilija sprejela tudi mednarodno sodobno umetnost. Toda v duhu Skupine petih nekateri brazilski umetniki niso hoteli v ničemer posnemati sodobnega evropskega ali severno­ameriškega slikarstva. Med njimi je bila tudi Lygia Clark, pomembna osebnost brazilske umetnosti, ki je iz dvodimenzionalnega slikarstva prešla v izdelovanje skulptur, namenjenih interakciji z obiskovalci galerij. Eno njenih takšnih del, narejeno konec petdesetih let preteklega stoletja, so pred tremi leti prodali za 2,2 milijona dolarjev, kar je za zdaj najvišja dražbena cena za brazilskega umetnika na mednarodnih avkcijah.

Beatriz Milhazes je del tretje generacije umetnic, ki so se pojavile po padcu vojaške diktature leta 1980. Njeno delo je le bežno povezano z deli Tarsile do Amaral in Lygie Clark, a priznava, da sta bili med njenimi vzornicami, in poudarja, da se pravzaprav v družbeno izrazito patriarhalnem svetu nihče zares ni ukvarjal s tem, kaj in kako to počno umetnice, kar jim je dalo zelo veliko svobode pri ­ustvarjanju.

Umetnost vedno povezana z obrtjo

Aracy Amaral, vplivna brazilska kritičarka in kustosinja, ki je danes v svojih osemdesetih ter daljna sorodnica Tarsile do Amaral, je na začetku devetdesetih let pojasnila fenomen z dejstvom, da je bila v Latinski Ameriki umetnost vedno zelo povezana z obrtjo. Pomembni moški pa še nikoli niso ničesar naredili z rokami, še za hobi ne, v primerjavi denimo s svojimi protestantskimi severnoameriškimi kolegi. Umetnosti zato tudi niso pripisovali posebne teže. »Tu je morda razlog, da se Brazilkam v primerjavi z evropskimi ali ameriškimi umetnicami ni bilo treba nikoli boriti, da so prodrle v svet umetnosti. Ta svet je enostavno njihov.«

Ko je bil leta 1929 v New Yorku ustanovljen Muzej moderne umetnosti, je predstavil različico zgodovine umetnosti – belske, moške in zahodne. Ta različica je postala model za muzeje moderne umetnostni vsepovsod. To se zdaj spreminja. Fundacija Beyeler, švicarski tempelj evropskega modernizma, je leta 2011 pokazala Beatriz Milhazes. MoMA je pred dvema letoma posvetila veliko razstavo Lygii Clark, Umetnostni inštitut v Chicagu pa bo prihodnje leto pokazal delo Tarsile do Amaral. In tem spremembam je odprla pot prav Brazilija, sklepa 1843magazine.com. Ž. L.