Tiskane izdaje
Celje ima do konca septembra največ razstavnih prostorov na prebivalca v državi. Ljudje z domišljijo, občutkom za oblikovanje in okoljskim čutom na šestnajstih lokacijah v sklopu drugega festivala Reci:Design kažejo, da vse tisto, kar zavržemo, še zdaleč niso smeti. Lahko je vrhunski umetniški izdelek ali pa povsem nova uporabna stvar. Festival navdušuje in hkrati nastavlja ogledalo.
»Svetila so iz steklenic, ki sem jih prinesel s potovanja po Nemčiji, uporabil sem les, ki sem ga shranil, ko sem nekaj prenavljal dedku. Miza je narejena iz pokrova elektronske rolete, ki mi jo je prinesel sosed, podstavek pa je iz palet, na katerih je bil pralni stroj, ki ga je kupila soseda. Blazine je prijateljica naredila iz plašča svojega dedka,« je postavitev nekakšne zen dnevne sobe komentiral Miha Peperko. Z ženo Nušo Komplet Peperko in prijateljem Miho Kaučičem so v Kulturno-umetniškem društvu 567 lani zasnovali festival Reci:Design, podobe recikliranja. Če so lani umetnike in ustvarjalce vabili, so letos, ko sem jim je pri viharjenju možganov in pripravi festivala pridružila še Nina Mlakar iz društva Živa kreativa, dobili toliko prijav, da vseh ustvarjalcev niso mogli uvrstiti na prizorišča. Čeprav je teh veliko.
Festival so lani v Celju postavili prvič, vendar je ideja že nekaj časa zorela pri Peperkovih, razlaga Nuša: »Ideja je prišla iz načina življenja. Recimo pri opremi stanovanja, ko sva bila z Miho brez denarja pa z malo več časa. Stanovanje sva opremljala pol leta; kdo drug bi to napravil v 14 dneh, če bi šel v Ikeo. Ampak to je taka sreča, če živiš v stanovanju, ki je tvoje na tak način. Ko veš za vsako mizo, ki si jo narobe izmeril in si moral dodati še dva robova, da si dobil pravo velikost. Vsak predmet, še vsak kozarec – midva nimava nobenih kolekcij – ima svojo zgodbo.« V umetniški »reciklaži« se je našel tudi njun prijatelj Miha Kaučič in naenkrat so vsi skupaj ugotovili, da je tega že toliko, da bi izdelke ali, bolje rečeno, način življenja postavili na ogled.
Lanski uspeh festivala, ki je trajal zgolj tri dni, jih je presenetil. V kratkem času so namreč morali urediti zapuščen prostor, ga preurediti v razstavišče, izdelke ustvarjalcev umestiti vanj, hkrati pa so pripravili še delavnice in projekcije. Čeprav je bilo naporno, je bil festival uspeh, saj so prodali prav vse razstavljene izdelke. Vsi so šli v tujino – kupili so jih namreč turisti.
Anorak iz šotora, torbica
Družina Wenzel iz Slovenske Bistrice se na festivalu predstavlja v Hotelu Evropa s svetili Wstok, ki jih izdelujejo iz rabljenih in zavrženih vinskih in barik sodov. Z novo obrtjo so se začeli ukvarjati po naključju, pove Aleš: »Živimo v stari viničariji, obdani z vinogradi, ki ga sami nimamo, imeli pa smo ogromno praznih, propadajočih sodov. Iz njih smo začeli izdelovati različne izdelke.« Sodi tako postanejo nekaj povsem drugega, od v Celju razstavljenih svetil do lesenih žlic in vilic ter izjemnih pladnjev za hrano.
Letošnji festival resnično preseneča z domiselnim oživljanjem stvari. Ničesar ni treba vreči stran, saj lahko vse uporabimo. Vinilne plošče so lahko krasna podlaga za stensko uro, Katja Katona, ki razstavlja v Mestnem kinu Metropol, je iz njih naredila tudi luč. Polomljeni stari dežniki niso za odpad. Rommana S design v Muzeju novejše zgodovine Celje dokazuje, da lahko spet oživijo. Tokrat v pelerini. Anorak iz starega šotora je ustvarila umetnica Kiss the future, razstavljen je v trgovini Mina. Dekleta v skupini Re.do so šle še korak dlje. Uporabijo namreč resnično čisto vse, kar jim pride pod roke. Verjetno nimajo veliko smeti – še prazne vrečke kave so uporabile in nastala je toaletna torbica, modni dodatki so iz različne gume, »pletene« kape iz starih, ponošenih majic.
Deljenje znanja
Cilj festivala ni le razstava izdelkov na šestnajstih lokacijah, ampak tudi širjenje miselnosti, zavedanja o pomenu načina življenja z recikliranjem in s ponovno uporabo oziroma z izdelki, nastalimi iz več drugih izdelkov ter s povsem drugačnim življenjem. »Mislim, da je pomembno, da se ustvarja skupnost podobno mislečih. Zdaj smo v Celju postavili tudi izmenjevalnico oblačil, ki je ponekod že uveljavljena, v Celju pa je razen v čisto zasebnih sferah ljudem še vedno nerodno, da bi prinesli kaj svojega, pogledali in zamenjali oblačilo,« razlaga Nuša. Da bi ljudem posredovali znanje in tudi strast do tovrstnega recikliranja, so pripravili še bogat spremljevalni program.
Prvi del so bile otroške delavnice med poletnimi počitnicami, na katerih so se otroci izkazali in iz odpadnega materiala ustvarili domove za punčke, različne igrače, celo inštrumente. Domišljija otrokom očitno nikoli ni obrnila hrbta. Spraviti jo na plan v odraslosti pa pomagajo različni oblikovalci na delavnicah, ki jih pripravljajo v sklopu festivala. Ta teden pripravljajo dve šiviljski delavnici s skupino Anselma, že po uradnem zaključku festivala pa bosta delavnico, ta bo 1. oktobra, ponovno vodila mojstra obnove lesa in ponovne uporabe odsluženega pohištva, duet Mellow Moose Station. Njuno Berto, lično omarico z novim življenjem, razstavljajo v Užitkarni Beli vol.
Od nekaj pa do več sto evrov
Dejstvo, da je neki izdelek narejen iz zavrženih reči, ne pomeni, da bo zaradi tega poceni. Že ideje je treba nagraditi, v nekatere nove izdelke je vloženega ogromno truda. Prav vsi na festivalu pa so na prodaj. Najcenejši so različni modni dodatki, ki stanejo samo nekaj evrov, najdražje so luči iz vinskih sodov, za katere boste odšteli do 600 evrov. Ustvarjalci so sicer v precejšnji dilemi, kakšno ceno postaviti, razlaga Nuša: »Nekateri so samozavestni, kar je prav. Tu ne smemo govoriti o odpadnem materialu, ampak je treba govoriti o končnem izdelku, ki ponuja vrhunski estetski užitek. Izdelek je dizajnerski, oblikovalski.«
Organizatorji so tako tudi izbirali razstavljavce – da njihovi izdelki niso zgolj produkt recikliranja, ampak da imajo tudi umetniško vrednost. Nekateri razstavljavci se preživljajo izključno s tem, pove Nuša: »Črna Z-račka, ki razstavlja v izložbah Na okopih, je oblikovalka testilij. Dela izključno iz odpadnih gum, izdeluje pa preproge, torbice, pasove, ovratnice za pse. Lani se je predstavljala z vrhunskim levom, letos pa je v bolj žgečkljivih vodah. Dekleta iz skupine Re.do imajo tudi inštitut za urbane spremembe, so v navezi z Ekologi brez meja, živijo zero waste in se tudi tako preživljajo.«
Povezovanje in širjenje
Festival širi pozitiven odnos do okolja in očitno se dobro res vrača z dobrim. Organizatorje je presenetil odziv ustanov, trgovin in kavarn, ki so za mesec dni odstopile svoje prostore za razstavni prostor in s tem podprle posebno vrsto umetnosti. In tako je Celje v tem trenutku mesto z največ galerijami na prebivalca v državi. Menda celo na svetu. Postavitve izdelkov so res posrečene, prave stvari so se znašle na pravih mestih in za nekatere sploh ne bi rekel, da niso že ves čas tam. Pručka kot poklon umirajoči zasavski rudarski industriji, narejena iz jamskega vozička za prevoz lesa, se je udomačila v Pokrajinskem muzeju Celje, del interierja je že omarica v Belem volu, luč v Hotelu Evropa tudi, pelerina iz dežnika pa skoraj ni mogla drugam kot v Muzej novejše zgodovine Celje, kjer v zgornjem nadstropju Herman Lisjak še vedno vodi po vodi.
Idej, kako uporabiti stare, že uporabljene oziroma zavržene stvari, je na festivalu ogromno. Tudi če bi prišli zgolj po njih, bi naredili veliko. Svet se v utaplja v rečeh, ki jih nihče več noče in ne potrebuje, z malo domišljije pa lahko iz njih ustvarimo velike stvari. In če vas ne prepričajo skrb za okolje in vrhunski izdelki, vas lahko ekonomija. Že Tony Soprano je vedel, da so smeti velik biznis.
