Tiskane izdaje
Nova galerija trboveljskega Delavskega doma še danes in jutri ponuja možnost doživetja drugačne stvarnosti. Japonski umetniki Arart, Masayuki Akamatsu, Kei Shitashori, Younghyo Bak in Mukai Takeshi v sklopu festivala Speculum Artium predstavljajo novo paradigmo umetniškega izražanja s pomočjo pametnih telefonov, ki oživljajo čas in podobe, ki so v njem za trenutek zastale. Le roko je treba stegniti, da jih človek spravi v pogon, v druge čase in nove dimenzije.
»Mona Lisa koketira z mano, pa saj to ni res!« je navdušeno vzkliknil moški, ko mu je Leonardova muza Mona Lisa, ki že pol tisočletja z oboževalci deli le svoj skrivnostni nasmešek, pomežiknila. V isti sekundi se je njen obraz sesul v drobce, iz njih pa se je sestavil nov: star obraz mojstra da Vincija.
A Mona Lisa ni edina, ki se smehlja ob čudežih in fantastičnih doživetjih živih slik. Tudi profesor Masayuki Akamatsu iz Ararta se ob vprašanju, v čem je trik nove platforme, ki povzroči, da se narisano premakne, da statično postane gib in da mrtvo oživi, le sramežljivo nasmehne in se na stolu malce prestavi, preden odgovori: »Oh, to je zaupno in skrivnost.«
Nato nas povabi, da »zadevo« doživimo. Kajti niso le umetnine v Novi galeriji tiste, ki jih je mogoče oživiti z aplikacijo Arart. Človek lahko pametni telefon ali tablični računalnik pridrži tudi pred domačim gramofonom – in ta bo oživel. Primerjava, ki se človeku ob tem ponuja, je skrajno morbidna: je Arart torej sposoben »oživiti« tudi mrtvega?
Uradno se definicija Arartove skrivnosti glasi: Arart predstavlja novo kreativo izrazno platformo, ki povezuje klasično likovno ustvarjalnost z novimi tehnologijami, nov umetniški pristop informacijske tehnologije v naše svetove.
Prva koketira, druga sramežljivo umika pogled
V Novi galeriji je poleg Mone Lise sicer na ogled še nekaj vrhunske likovne klasike: najbolj prepoznavno platno nizozemskega mojstra Jana Vermeerja Dekle z bisernim uhanom, Van Goghove Sončnice in kot edini slovenski pirmerek Kofetarica Ivane Kobilice.
Drugi del postavitve tvorijo sodobna platna, na katerih je upodobljeno stvarjenje sveta, tretji del, postavljen v spodnjo avlo, so črno–bele ilustracije iz večne Alice v čudežni deželi, ki pred očmi obiskovalcev postanejo animacije.
Če Mona Lisa koketira, Vermeerjeva deklica z bisernim uhanom, nasprotno, pred pametnimi telefoni sramežljivo umika pogled, Van Goghove sončnice pa začnejo v pišu vetra, ki se vzame kar od nekod, izgubljati cvetne liste. Iluzuja je popolna, ko prikupna stara ženica s skodelico kave v roki le–to ponese k ustnicam.
Skoraj tako prikupna je kot izgovorjava profesorja Masayukija, ko nas povabi, naj si jo ogledamo kot edini Arartov prispevek k »oživljanju« slovenske likovne umetnosti. »Kofi–ta–ri–ka,« reče. Znanost najbrž potrebuje le še korak, da bo kofetaričina kavica iz pametnega telefona tudi zadišala ...
Medtem ko starejše generacije še pomnijo Van Goghovega šopka dvanajstih sončnic na gobelinih, se mlajših osuvanje cvetnih listov ne dotakne. Bolj kot tri »usodne« statične ženske podobe svetovne likovne umetnosti, Mona Lisa, Deklica z bisernim uhanom in Kofetarica, jih pritegne sodobna upodobitev stvarjenja sveta, ki se začenja s plemeni, nadaljuje z Egiptom in Rimljani, z odkritji novih svetov, kvantne dobe, uničujočega in umazanega sedanjega industrijskega veka ter se izteče v robotizirano prihodnost, ki ji vladajo – Asimi.
Alternativno življenje v pametnih telefonih
Prek pametnih telefonov plemena oživijo, obdelujejo zemljo, rimski vojščak se pelje v boj, kolumbovski podobne ladje, ki na sliki mirujejo, s telefonom zdrvijo proti človeku, najbrž spet odkrivat nov svet, a kot črne nosilke zle slutnje.
Smrt v telefonu oživi in divje maha s koso, na sliki prijazna stara lokomotiva se v telefonu preobrazi v vseuničujočo tankovsko cev in bolj ko je svet povezan v en sam splet, hitreje se v telefonu sesuje – človek. Kot napoved nove kataklizme izzveni Arartova upodobitev prihodnosti, ki jo bodo obvladovali roboti v komunikaciji z bitji iz vesolja.
