Zgodba tisočih na eni fotografiji, ki biča ksenofobijo

Bičanje ksenofobije in oda alegoričnemu humanizmu v ranjeni cerkvi Marije Zdravja.
Objavljeno
03. junij 2018 16.19
Posodobljeno
03. junij 2018 17.30
V Mariji Zdravja je o prebežnikih zapel tudi Drago Mislej Mef. FOTO: Boris Šuligoj
Piran - V cerkvi Marije Zdravja na piranski Punti so v soboto zvečer odprli izjemno fotografsko delo Mladininega fotografa Boruta Krajnca z naslovom Pot. Gre za fotografijo velikosti 155 krat 225 centimetrov, ki prikazuje migrante in begunce pri prehajanju zelene meje v Rigoncih 23. oktobra 2015. V eni sami fotografiji je zajeto tisoče zgodb tisočih, ki so prisiljeni zapuščati svoje domove in iskati novo Pot.

Ena fotografija pripoveduje o vsem tem, s čimer se sooča sodoben človek. Biča ksenofobijo in je oda alegoričnemu humanizmu.

Njen avtor, Borut Krajnc, ki je konec leta 2015 spremljal begunski val skozi Slovenijo,  je povedal, da je postavitev fotografije po naključju sovpadlo z volitvami in predvolilno razpravo, polno nestrpnosti do tujcev in ljudi, ki iščejo pomoč. Ker sam težko sprejema tak odnos do ljudi, je z veseljem sprejel možnost piranske župnije Sv. Jurija, ki mu je omogočila predstavitev dela. Razstavni cerkveni prostor, ki je tudi sam ranjen, ima sam simbolni pomen in lahko spodbudi drugačen, humanistični pogled na begunsko in migrantsko stisko.

image
Tako kaže novo podobo velika fotografija Boruta Krajnca v Mariji Zdravja na Punti v Piranu. FOTO: Boris Šuligoj

 

»Tukaj so takšni kot mi, glejte jim v oči!«


Delo je naslovil Pot, k čemur ga je navdihnila še ne izdana pesem Izolana Draga Misleja Mefa o prebežnikih. V njej Mef pravi: »Pot se je skrila med brazde pomladi, glasovi otrok, ki hočejo k mami, blato se lepi na čevlje obupa. Tiho otroci, ne delajte hrupa. Tukaj ljudje so takšni kot mi, imajo dve roki, nasmeh in oči. Čez mreže in žice, čez blatne poljane, neštete resnice v tišino nabrane. Nekdo nas je videl, nekdo, ki ni spal. Morda je bil jezen, morda se je bal ... Tukaj ljudje so takšni kot mi, ne glejte jim v roke, glejte v oči.« In prav to pesem je kantavtor tudi zapel na odprtju.

Fotografija bo v najbolj načeti (zaradi vplivov morja in vremenskih pojavov) in tudi drugače »ranjeni« cerkvici na ogled do 19. avgusta letos.

Ta Pot je kot norost
Likovni kritik Andrej Medved pa pot, na katero so prisiljeni begunci, opisuje kot blodnjo: »Svetloba z detetom je udarec v oko, ki naj razblini temo in grozeče oblake z neba. Trak z napisom policija, množica prebežnikov, ki nadomeščajo angele in svečenike, postave v kutah, ki zakrivajo ranjeno, ranljivo in  izpraskano telo. Iz njega lije luč, svetloba Lichtung kot jasnina in prostor,« pravi Medved in meni, da gre za »lastenje duš in dušebrižnikov, ki jih zavračajo v njihovem prihodu v naš (ne)sveti, neprijazni svet in prostor.« »Ta Pot je kot norost, a blodna pot, blodnja kot pot, ki je v resnici ena in edina Pot in odrešitev,« še pojasnjuje kritik.