Lepa domačija za narodno omiko in zabavo

Palačo Narodnega doma v ­Ljubljani so zgradili med ­vsesplošnim avstro-ogrskim razmahom­ utrjevanja nacionalne zavesti, tudi v takrat dvojezični Ljubljani. Želeli so pridobiti reprezentančne prostore za društveno in družabno ­delovanje slovenskih meščanov­ proti ponemčevanju.

Gradnjo palače, ki bi združila pod eno streho vsa slovenska društva, je vodilo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno konec leta 1881. Takrat je peterica rodoljubov (Ivan Hribar, dr. Alfonz Moschè, Ivan Murnik, Fran Potočnik in dr. Alfonz Stare) vložila deželni vladi v potrditev prva društvena pravila.

Knjižico s pravili so izdali leta 1885 in v njej med drugim piše, da ima društvo »namen sezidati in vzdrževati narodni dom v Ljubljani. […] S tem hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družbinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo ­pospešiti.«

Najprej zbiranje prostovoljnih prispevkov

Vseslovenska agitacija za zbiranje sredstev je potekala dolgo in na vse mogoče načine: prodajali so delnice, zbirali prostovoljne prispevke, nameščali pušice po gostiščih in v trgovinah, organizirali veselice in celo veliko loterijo. Ko je bilo sredstev dovolj, so razpisali Javen natečaj za projekt o zgradbi nove društvene hiše (Narodni dom) ter izbrali češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta (1858−1899). Gradnja se je začela marca 1894, aprila je bil že postavljen temeljni kamen, septembra istega leta pa je bila palača pod streho. Načrtov jim ni preprečil niti velikonočni ljubljanski potres (1895), saj ni ­po­vzročil večjih poškodb.

Slavnostno odprtje je bilo 10. oktobra 1896, spremljal ga je narodno-simbolno obarvan dvodnevni program prireditev, na katerih sta požela največ zanimanja banket v Sokolovi telovadnici in sijajni ples Narodne čitalnice v veliki dvorani. V dvorani so svetile žarnice, saj je bil Narodni dom prva javna stavba v Ljubljani z električno razsvetljavo, z napisom Narodni dom pa tudi prva javna stavba s samo slovenskim napisom.

Kljub temu da so Narodni dom gradili kot spomenik slovenstva v mestu − za zgled so vzeli praško Narodno gledališče −, je ostal skoraj brez dekoracije, ki bi nakazovala njegovo narodno vlogo. Predvidevamo lahko, da so prazne niše, namenjene kipom na fasadi, in polja, namenjena poslikavi v Slavnostni in Zlati dvorani, ostali neposlikani predvsem zaradi denarja, ki ga je zmanjkalo prav za dekoracijo.

V palači so dobila prostore razna slovenska društva, v spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico s hladilnico za pivo.

Velike finančne težave

Končni račun gradnje so sklenili pri 220.000 goldinarjih, že kmalu pa so se znašli v velikih finančnih težavah. Dolgoročna rešitev se je pokazala šele leta 1924, ko so se začeli pogajati z Društvom Narodna galerija, ki je skupaj s Slovensko matico, Znanstvenim društvom za humanistične vede in društvom Pravnik vodilo akcijo ustanavljanja Akademije znanosti in umetnosti in bilo pripravljeno poplačati dolgove, davščine, vzdrževanje in prepotrebno obnovo stavbe.

Društvo Narodna galerija je bilo ustanovljeno 18. septembra 1918, njegov prvi cilj pa je bil zbrati slovensko likovno dediščino preteklih obdobij in svojega časa. Želeli so tudi zgraditi namensko zgradbo ali pridobiti poslopje za slovensko umetnostno galerijo. Leta 1920 so od Mestne občine Ljubljana pridobili pet sob v Kresiji, kjer so 7. marca tega leta odprli prvo stalno zbirko.

Ob naraščanju društvene zbirke je postajala prostorska problematika vedno bolj žgoča. Začeli so načrtovati zgradbo in zato ustanovili stavbni fond, ki so ga poimenovali po pokrajinskem namestniku Ivanu Hribarju, ki je za ta namen leta 1922 daroval prvi večji znesek. Poslanstvo prirejanja občasnih razstav so delno rešili z najemom Jakopičevega paviljona leta 1924, ki ga je Društvo Narodna galerija uporabljalo do leta 1945.

Napeti odnosi s sokoli

Po dolgotrajnih pogajanjih je Društvo Narodna galerija novembra 1926 le preselilo svoj inventar v Narodni dom, ki ga je bilo za potrebe galerije nujno treba prenoviti. Najbolj napeti so bili odnosi s telovadnim društvom Sokol, ki je še edino od starih najemnikov ostalo v stavbi in imelo ambicije po prevzemu lastništva nad palačo.

Dokončni dogovor med Narodno galerijo in Sokolom je bil sklenjen šele 16. avgusta 1928, ko je Mestni magistrat ljubljanski potrdil razdelitev prostorov med društvoma. Potem so se začela tudi obnovitvena dela po projektih društvenega predsednika Ivana Zormana. 16. decembra 1928 so slovesno odprli prvo stalno razstavo v nadstropju Narodnega doma. Naslednja prenova prostorov je bila leta 1933, ko so tudi odprli razširjeno stalno zbirko, ki velja za temelj poznejše.

Narodna galerija postane državna ustanova

Med drugo svetovno vojno so stavbo najprej delno zasedli italijanski okupatorji, med nemško okupacijo leta 1943 pa so shranili umetnostni fond v kletne prostore Narodnega muzeja ter Narodne in univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena, Narodna galerija pa je z uredbo Ljudske republike Slovenije 1. junija 1946 postala državna ustanova.

V stavbo so se vrnili telovadci in se preimenovali: Sokol je postal Partizan, Narodni dom oziroma Telovadno društvo Narodni dom. Po izoblikovanju v osrednjo nacionalno ustanovo za likovno umetnost so se zbirke in dejavnost Narodne galerije vztrajno večale. Ko je bila leta 1947 ustanovljena Moderna galerija, ki so jo v društvu Narodna galerija načrtovali že pred vojno, se je leta 1955 fond razdelil.

Gonilna sila: Anica Cevc

Ravnateljica dr. Anica Cevc je bila gonilna sila idejne zasnove Narodne galerije: prostorsko naj bi se razširila na parcelo Kluba poslancev ob Puharjevi, ki so ga po načrtih Marka Župančiča postavili leta 1946. Dosegla je, da je politika odstopila Klub poslancev Narodni galeriji za nujne dodatne prostore. Načrt preureditve so zaupali Edvardu Ravnikarju; leta 1991 so porušili Klub poslancev in začeli graditi.

S smrtjo Edvarda Ravnikarja leta 1993 je stavba ostala torzo; zgrajena je bila le upravna stavba z razstaviščem, vmesni trakt pa je – podkleten – ostal nedokončan. Narodna galerija se je vselila v stavbo in podkletene depoje. K projektiranju vhodne avle v galerijski kompleks, v katerem bi postavili Robbov vodnjak, so povabili Sadar Vuga Arhitekte.

Vhodna avla je bila zgrajena leta 2001, Robbov vodnjak pa postavljen vanjo leta 2008. Za galerijsko dejavnost je bilo treba palačo Narodnega doma – leta 1993 je bila razglašena za kulturni spomenik – predvsem statično sanirati, vzpostaviti nacionalni zbirki primerne klimatske in varnostne razmere ter nivojsko poenotiti vse tri galerijske zgradbe in tako omogočiti krožno komunikacijsko pot za obiskovalce zbirk.

Dolgotrajna prizadevanja za prenovo so se začela uresničevati leta 2009 in sklenila ob koncu leta 2015, ko je Narodna galerija izpolnila skoraj stoletno željo ustanovnikov in vizijo Anice Cevc ter pridobila galerijski kompleks, primeren za hranjenje, strokovno delo ter predstavitev njenih ­dragocenih zbirk.

Avtorica članka je bibliotekarka, vodja knjižnice NG.