Tiskane izdaje
V zadnjem času se je veliko govorilo o dveh likovnih zbirkah – Factor Banke in Hotelov Bernardin. Prva je bila poleg terjatev in nepremičnin banke prenesena na DUTB (in bo prodana), izbor druge je pravkar na ogled v piranski galeriji. A kakšna je družbena odgovornost slovenskih podjetij do umetnosti in kaj je za visokimi besedami enega od njih, »da je umetnost od vedno prepletena z uspešnim poslovanjem podjetja«?
Skupno dobro
Likovna zbirka Riko je korporativna zbirka podjetja Riko, a ne brez osebnega pečata direktorja podjetja Janeza Škrabca, ki je tudi eden najvidnejših slovenskih kulturnih mecenov. »Zbirka ne nosi le Rikovega imena, temveč je tudi del njegovega poslovnega poslanstva,« je pojasnila Polona Lovšin, ki je kot umetnostna zgodovinarka v podjetju zadolžena za upravljanje zbirke. V njej je več kot 300 slikarskih in kiparskih del najpomembnejših umetnikov od konca 19. stoletja do danes; dela slovenskih impresionistov, predvojne plastike, umetnost osemdesetih in devetdesetih let, v zadnjem času pa tudi dela sodobnih avtorjev, kot so Žiga Kariž, Jaša, Ištvan Išt Huzjan, Nika Autor, Alen Ožbolt, Viktor Bernik ...
V bližnji prihodnosti so načrtovani odkupi del Arjana Pregla, Marka Požlepa, Nine Čelhar, Saša Vrabiča in drugih. Med najbolj dragocenimi Polona Lovšin izpostavlja Groharjevo impresionistično sliko Križani (1900–1902), kip Slap Matjaža Počivavška (2012) ter sliko Žiga Kariža Brez naslova (2009). Avtor namreč dosega prepoznavnost in referenčnost tudi v mednarodnem prostoru.
Ker v podjetju gledajo na umetnine iz zbirke kot na skupno kulturno dobro, avtorjem in kuratorjem omogočajo, da jih kadarkoli pokažejo na razstavah. Dela so bila že predstavljena na samostojnih razstavah umetnikov in referenčnih razstavah slovenske sodobne umetnosti. Od leta 2004 dela iz zbirke redno predstavljajo decembra v Galeriji Miklova hiša v Ribnici. Rikova zbirka bo tudi v prihodnje rastla, v ospredju pa bodo dela sodobnih avtorjev, saj, tako Polona Lovšin, ti potrebujejo zbirateljske sledilce.
Talum
Podjetje iz Kidričevega, ki se ukvarja s proizvodnjo aluminija, ima v upravni zgradbi tovarne manjšo galerijo, v kateri razstavljajo dela iz lastne likovne zbirke in drugih avtorjev. Zbirko so ustanovili v začetku devetdesetih let in je povezana z likovno kolonijo na dvorcu Štatenberg, ki jo je vodil eden od zaposlenih. Slikarji so ob koncu pustili družbi Talum po eno delo in to je bil zametek zbirke, ki so jo kasneje dopolnjevali z dodatnimi odkupi.
»Namen zbiranja umetnin ni bil povezan z denarjem, ampak predvsem s podporo slovenskim, še bolj pa lokalnim umetnikom,« je pojasnila Danica Hrnčič, vodja službe za odnose z javnostmi. Izbor so narekovale kolonije, pri nakupu umetnin pa so se največkrat zanašali na svoj »likovni okus«, pomagala sta tudi slikar Dušan Fišer in umetnostna zgodovinarka Marjeta Ciglenečki.
Zbirko sestavljajo slike, grafike, skulpture in fotografije. Večinoma postmodernistične, čeprav so v njej tudi starejše umetnine. Eno od pomembnih vodil je bilo pritegniti avtorje, povezane s Ptujem in njegovo okolico. Boris Farič, Srdan Mohorič, Tanja Verlak in Sandra Požun. Posebno mesto imajo umetnine, povezane z aluminijem. V zbirki je trenutno okoli petsto del. Za pomembnejšo pridobitev veljajo tri slike Franceta Miheliča: Spomin na ptujski atelje iz leta 1942, Gaj srebrnih topolov in Srebrni topoli iz leta 1938. »S tem odkupom smo vrnili slike v okolje, kamor spadajo, torej na Ptuj.« Trenutno za zbirko urejajo nov depo in pripravljajo katalog, dela si izposojajo avtorji za razstave, velik del krasi stene poslovnih prostorov podjetja.
Adriatic Slovenica
Tudi ta zbirka je nastala v devetdesetih letih in je povezana z ustanovitvijo Skupine KD Group. Njen idejni oče je Matjaž Gantar, ki jo je leta 1995 po svetovanju kustosa Pavla Toplaka tudi zasnoval. Sprva so bile umetnine namenjene opremi poslovnih prostorov, od leta 2007 pa so vsa umetniška dela družb Skupine KD Group zbrana v umetniški zbirki podjetja Adriatic Slovenica. Danes je v njej že skoraj tisoč del. To so dela sodobne slovenske umetnosti 20. stoletja, v večjem številu so zastopani tudi tuji avtorji iz 20. stoletja (največ Škot Tommy Lydon in Armenec Ašot Bajandur), med tehnikami prevladujeta olje, akril na platno, številne so tudi risbe (Jakčeva mapa) in grafike ter dela slovenskih kiparjev. Med umetninami v podjetju izpostavljajo dve. Nevesto Gabrijela Stupice in zbirko kolektiva Irwin.
Večina zbirke krasi poslovne prostore, posojajo jih tudi za zunanje razstave, od leta 2013 razstavljajo umetniška dela v svoji galeriji (AS Galerija na Dunajski cesti v Ljubljani). »Zbirko, ki jo ves čas dopolnjujemo, bomo tudi v prihodnje dali na ogled čim večjemu številu ljubiteljev umetnosti,« je povedala vodja službe za odnose z javnostmi Jana Blaškovič Šmajgl. Z odkupom zmagovalnega dela so od začetka podporniki natečaja za nagrado skupine OHO, namenjeno mladim vizualnim umetnikom do 35. leta. Od leta 2011 je kustosinja zbirke umetniških del AS Petra Bizilj.
BTC
Ko so leta 1986 začeli ustanavljati Mednarodni grafični likovni center in je BTC pristopil k projektu, so dobili v dar tudi nekaj grafik. To je bil začetek nastajanja zbirke. »Ljubiteljsko, spontano kupovanje umetniških del brez pravega znanja, a z namenom, da bi nevsiljivo poudarili kulturno in umetniško urejeno notranjost območja BTC,« je povedala Maja Oven, direktorica sektorja za tržno komuniciranje v BTC.
Desetletja so prinesla približno petsto umetniških del, pri tej številki se je namreč zaustavil inventarni popis zbirke. »Ko smo odpirali poslovno enoto v Murski Soboti, smo v tamkajšnji galeriji odkupili kar nekaj izjemnih umetniških del prekmurskih slikarjev. Zbiranje umetnin smo simbolično povezali z željo po razvoju in napredku BTC.«
Zbirka, ki je začela nastajati samorastniško (včasih ob nasvetih Mirka Juterška), je večinoma na stenah poslovnih prostorov družbe, deset skulptur pa je postavljenih zunaj, v BTC Cityju. Vsekakor zbirke ne nameravajo spraviti v depoje ali odpreti galerije. Dela so iz različnih obdobij, raznolikih tehnik in tematike. V njej so impresionisti, ekspresionisti, domači in tuji avtorji. Med najdragocenejšimi, tako v BTC, so Potonike Ivane Kobilca (olje na platnu), skulptura Mati z otrokom Borisa Kalina in desetmetrska skulptura Evropa na biku Mika Simčiča, ki stoji na ploščadi pred Kristalno palačo.
Aerodrom Ljubljana
Jedro likovne zbirke je družba, ki upravlja letališče, v večini zaokrožila do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Do leta 1995 je pri nakupih svetoval akademski slikar Andrej Jemec, v zadnjih letih pa so se povezali s kranjsko Galerijo Prešernovih nagrajencev.
Likovna zbirka Aerodroma je del stalne likovne opreme potniškega terminala letališča in poslovnih prostorov. Posamezna dela občasno posojajo za druge razstave. Zbirka predstavlja pregled slovenske moderne umetnosti, likovnikov gorenjske regije ter dela 34 Prešernovih nagrajencev. Dragocen sklop predstavljajo tudi umetnine, razstavljene v letališkem VIP-salonu. Njihovi avtorji so eminentna likovna imena: Janez Bernik, France Mihelič, Gabrijel Stupica, Lojze Spacal, Marij Pregelj, Maksim Sedej, Božidar Jakac, Stane Kregar in Zoran Mušič. Pred kratkim so obogatili prostor z Martinom Krpanom slikarja, ilustratorja in grafika Janeza Vidica.
Aerodrom Ljubljana bo tudi v prihodnje predstavljal slovensko umetnost. »Osrednje letališče je lahko tudi galerijski prostor,« je poudarila Brigita Zorec, ki je v Aerodromu pristojna za odnose z javnostmi. »Za letalske potnike smo prvi stik z našo deželo in zadnji, ko iz nje odidejo, zato je to poslanstvo še toliko bolj pomembno.«
Gorenje
V enem naših največjih izvoznikov se že desetletja lahko pohvalijo s tradicijo nakupov likovnih del. Od nastanka velenjskega podjetja so kupovali dela velikih slovenskih umetnikov: kipe, slike in grafike. Prvi svetovalec pri nakupih je bil takratni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik. »V Gorenju je bil vedno prisoten čut za estetiko. Tudi dodano vrednost naših blagovnih znamk gradimo na vrhunskem oblikovanju,« je povedala Uršula Menih Dokl, direktorica korporativnega komuniciranja.
Zbirko sodobne slovenske umetnosti Gorenje so zasnovali leta 1971 z donacijo dvaindvajsetih umetniških del in skulptur, ki so danes v lasti Mestne občine Velenje ter v upravljanju Galerije Velenje. Zbirka obsega obdobja od impresionizma do sodobnosti (Jakopič, Kos, Kregar, Kralj in drugi) in je na ogled na Velenjskem gradu. Razstavno dejavnost so začeli leta 1987, od takrat pa so v Gorenju razstavljali številni umetniki: Bogdan Borčić, Vladimir Makuc, Božidar Jakac, Jože Ciuha, Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Lucijan Bratuš, Mitja Ficko, Ksenija Čerče, Gabrijel Stupica, Jože Tisnikar in drugi.
Lastno zbirko umetniških del ustvarjajo z odkupi ob razstavah, pri čemer se posvetujejo s strokovno javnostjo. Prevladujejo dela s področja sodobne umetnosti v različnih tehnikah, od grafik, risb, slik do kipov. Med njimi v Gorenju izpostavljajo Ribiško znamenje Bogdana Borčiča (olje na platnu), skulpturo v bronu General Maister na konju Jakova Brdarja ter olje na platnu Kristus na križu Jožeta Tisnikarja. Eno ključnih del iz zbirke je na prostem, pred glavnim vhodom v Gorenje. Tam stoji nerjaveča kovinska skulptura Stojana Batiča in Matjaža Počivavška s pomenljivim naslovom: Kontinuiteta.
