Tiskane izdaje
Serija razstav Iz ateljeja, ki jo v Moderni galeriji razvijajo v dialogu s tamkajšnjo stalno zbirko, bo danes – odprtje bo ob 18. uri – prišla do razstave Luja Vodopivca, enega tukajšnjih osrednjih kiparjev zadnjih desetletij. Iz njegovega ateljeja ob Kongresnem trgu se je na Cankarjevo cesto začasno preselil izbor njegovih kipov iz zadnjih dveh let.
V Moderni galeriji oblikujejo serijo v sodelovanju z avtorji, katerih dela so že uvrstili v stalno razstavo 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi, v tej seriji pa v skladu z naslovom predstavljajo njihove najnovejše dosežke.
V aktualni sezoni izpostavljajo kiparje in tokratna etapa bo posvečena Luju Vodopivcu, avtorju, ki je že v osemdesetih letih minulega stoletja z izkušnjo študija pri znamenitem britanskem kiparju Williamu G. Tuckerju v New Yorku, kamor je odpotoval po ljubljanski diplomi in specialki, prodrl med osrednje kiparje v desetletju nove podobe, zatem pa izoblikoval značilen pristop do »razširjenega kipa« iz več elementov in različnih, tudi minljivih, materialov.
Velikokrat na temo človeškega telesa ali njegovih fragmentov. Rezultat so neobičajne, kdaj enigmatične in velikokrat duhovite skulpture, ki zahtevajo od gledalca asociativno vživetje in se vselej prilagajajo konkretnim galerijskim prostorom.
Vodopivec je tri desetletja poučeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je bil že v zgodnjem obdobju profesure cenjen mentor nekaterim osrednjim talentom v času preporoda kiparstva ob prehodu v postmodernizem ter tudi predstojnik oddelka za kiparstvo. Izpregel je pred štirimi leti.
Kaj napovedujete na razstavi?
Razstave nisem načrtoval, odzval sem se vabilu. Gre za sprotna dela, kakršna delam vseskozi, in odkar sem odšel z akademije, počnem le to. Sem pa kipe reduciral, predstavil jih bom le pet. Sprva jih je bilo mišljenih dvakrat toliko, a če vidim, da nekaj ne deluje, to tako rekoč uničim, do stopnje, ko si mislim, da bi od tam lahko šel dalje in kam drugam. Tako kot pri besedilu. Če želite oditi v drugo, tretjo ali četrto smer, morate nekaj izbrisati.
Sam povezujem kiparstvo tudi z branjem. Bral sem poezijo iz zbirke Vesa v zgibi Anje Golob in po njej naslovil tudi enega izmed kipov na razstavi, v oklepaju sicer, gre pa za ženski akt Lom valov. Zbirka me je zelo fascinirala, odpeljala me je drugam. Zgibi in spremembe se v življenju zgodijo in odprejo druge poti. Sam sem to prenesel v kip. Drugače pa se mogoče v zadnjih letih tudi bolj kot v preteklosti odzivam na dogodke iz življenja, iz vsakdana.
Vaša dela s podobnimi elementi lahko v različnih kontekstih nagovarjajo različno, tudi z različnimi naslovi. Zleknjeno moško figuro lahko, denimo, v določenem kontekstu naslovite Barbar v vrtu, drugič Hadrijanovi spomini. Kakšen proces je v ozadju? Začnete s konceptom in naslovom ali se to izoblikuje med ustvarjanjem?
Figura Barbar v vrtu se je spremenila. Bila je na zofi, zatem sem jo prelomil in prekril z lateksom. Hadrijanove spomine sem začel razvijati že za razstavo pri Tanji Pak v galeriji Glesia, in to še preden sem prebral knjigo, ki me je sicer zelo navdušila. Marguerite Yourcenar piše o uživaški, ležerni telesnosti, ki je včasih celo perverzna ali profana za današnji čas, ki ima same omejitve in prepovedi. Hadrijan pa ... Njegov čas je bil že čas umiranja rimskega imperija, a je bilo še normalno, da je imel ljubimca. Bral sem tudi zbirko esejev Barbar v vrtu Zbigniewa Herberta.
Drugače ustvarjam neposredno, stvari se spreminjajo in tudi izginjajo. Naslov pride na koncu, čeprav je velikokrat tudi izvoren in ga šele kasneje spremenim. Spomnim se, da so Francisa Bacona vprašali, zakaj je dal svojemu delu naslov po T. S. Eliotu. Odgovoril je: Ah, ne, takrat sem ga le bral. To sicer za gledalca ni zavezujoče, in če sam tega ni bral, je bral kaj drugega. Tudi gledalec mojih kipov je avtor, ne le jaz. To me je vedno fasciniralo, nekje sem šef jaz, nekje sva pa oba.
Vaši kipi ostajajo pomensko odprti, asociativni. Ste bili deležni kakega posrečenega odziva pri razbiranju vsebine?
Najprej sem vseskozi sam gledalec svojih del. V galeriji pa je drugače, pomembno je, da gledalci razumejo kipe, da ni takoj nekega spopada ali kritike. Med odzivi je točno tisto, kar sem hotel sporočiti, opazila kustosinja, ki je postavila razstavo z Baconovim Križanjem v Svetovni banki v Frankfurtu. Prišla je v Ljubljano, ker je v Frankfurtu delala razstavo tudi tukajšnja Banka Slovenije.
Pri mojem kipu Pasjeglavec Colmar iz osemdesetih let, ki sem ga razstavil tudi na Beneškem bienalu, je takoj zaznala Križanje. Jaz sem izšel iz Matthiasa Grünewalda, ona pa iz Bacona, a to je točno ta povezava. Če slišim kaj takega, se mi zdi sijajno. Zelo mi je sicer všeč tudi, če gledalci kaj povedo čisto preprosto in brez predsodkov. Z leti sem vse manj prepričan, da mora iti vse točno v skladu z mojimi pogledi.
Lahko predstavite svojo osnovno umetniško intenco? Zakaj počnete, kar počnete?
To je povezano s človekom, denimo odločitev, da nisi šel na študij filozofije ali primerjalne književnosti. Ta dva študija sta bila pri meni v igri, a sem bil slučajno sprejet na kiparstvo. Ko sem bil, sem se počutil kot bog, čeprav nisem znal ničesar, niti risati niti modelirati. Druga stvar je, kako najti svojo lastno telesnost, nevronskost, materialno dejstvo lastnega telesa, ki je osnova tudi za duhovno substanco. Kiparstvo se mi po fizični in duhovni strani zdi pot do tega, čeprav je v današnjem tehnološkem času mogoče anahronistično.
Po drugi strani ogromno ljudi teče ali se kako drugače ukvarja s svojo telesnostjo. Ljudje povezujejo telesnost s tistim, kar so. Srečen sem, da sem kipar, po drugi strani pa je kiparstvo tu tudi zato, da se ga misli. Na kakšen način? Skozi roke, skozi noge, skozi telesnost, ki se misli. Kip ni le les in rezanje, je duhovna izjava. Še vedno me fascinira Nevronski človek Jean-Pierra Changeuxa, ki pravi, da je nevron meterialno dejstvo, hkrati pa tudi duhovna substanca.
Ko sem bil majhen, sem imel otroško paralizo, hendikep, same krče in zvijanje, duhovno pa požar v možganih. Bil sem po bolnišnicah, a sem preživel brez posledic. To je bilo prehudo cepljenje, v zgodnjih petdesetih letih je bilo veliko premočnih odmerkov cepiva. Toda spomin na to izkušnjo, na to fizičnost, telesnost, me v kiparstvu velikokrat zagrabi.
Cikel razstav Iz ateljeja poteka v razmeroma majhni dvorani, ki bi lahko bila tudi atelje. Kako doživljate svoja dela v lastnem ateljeju in kako, ko jih prestavite v galerijo?
Funkcionirajo drugače, tako kot ljudje, če kam gredo. Prostori spremenijo videz ali tudi namembnost kipov. Ne spremenijo koncepta ali konteksta kipa, pač pa njegovo prepoznavanje. To, do katere mere se ti kip da. Nekje ga lahko bereš, drugod ne.
Domače branje je drugačno od galerijskega?
To je to. Doma lahko kip bereš sam, ne da bi ti ga prebiral nekdo drug.
Vprašanje, primerno začetku letošnjega študijskega leta. Pogrešate akademijo?
Ne, časa za poučevanje drugih je bilo dovolj, trideset let, zdaj je čas za poučevanje samega sebe.
Sicer veljate za odličnega pedagoga. Znani ste kot mentor osrednjih predstavnikov mladega slovenskega kiparstva osemdesetih in devetdesetih let in z marsikaterim ste si kasneje delili zbornico na akademiji. Kakšen pristop k poučevanju ste izoblikovali?
Seveda sem imel svoje metode in navdušenje, spomnim pa se, kako mi je Tomaž Šalamun nekoč povedal: Edino tisti bo uspel, ki ti bo ušel. Točno za to gre, Tomaž je to vedel!
