Tiskane izdaje
S platen veje temačen svet. Portreti so v mraku, strašljivi, na trenutke grozljivi in groteskni, mimo nas srepo zrejo oči, prestrašeno razprte, črne, s poudarjenimi beločniki, zobje iz odprtih ust, še večkrat stisnjene ustnice, roke garaške, včasih sklenjene v molitev. Njegovi junaki so redki preživeli, pričevalci kataklizme, ki nemo opazujejo usodo.
Vse okoli zeleno modri mrak, mrak in še enkrat mrak. Ampak med sencami vedno prodira vsaj malce svetlobe. Še najbolj živ med vsemi utrinki vsakdanjega sveta je vran, ki se ga umetnik oklepa, kot punčice svojega očesa, kot bistva svojega bitja in žitja.
Približno takšen svet obda človeka, ki se poda v bližino zapuščine koroškega umetnika Jožeta Tisnikarja. Nadvse samosvoj pripovedovalec nas prevzame z motivi iz elementarnega življenja. Ne le prevzame – pretrese, razburi, šokira, nemalokrat s skoraj krščansko ikonografijo, s podobami iz bolnišnice, s soočenjem novorojenčka s pokojnikom na parah, s svojim krokarjem, ki je bila v resnici kavka.
Takšni so utrinki z nove razstave Hommage a' Tisnikar, ki so jo sinoči odprli najprej v koprski Loži in zatem še v Mestni galeriji Piran.
Dela Tisnikarja in sodobnikov
Umetnostni zgodovinar in kustos Koroške galerije likovnih umetnosti Marko Košan je zbirko nekoliko dopolnil in obogatil. V dveh najpomembnješih obalnih galerijah je na ogled 75 del, med temi 19 del Jožeta Tisnikarja, preostalih 56 pa njegovih sodobnikov, takih, ki so povsem po naključju ustvarjali podoben svet, drugih, ki jim je bil Jože Tisnikar navdih in tretjih, ki so se mu s svojim delom poklonili. Razstava je nekakšen dialog med ekskluzivisti, med idejami onstran dobrega in zla, med preteklostjo in sanjami.
Skoraj ni umetnostnega zgodovinarja, ki ne bi kaj zapisal o Jožetu Tisnikarju. Od tega, da so ga označili za zadnjega slovenskega gotskega slikarja, do tega, da naj bi bil »populist«. Vsi pa so si enotni, da je trajno obogatil slovensko likovno zakladnico.
Avtor tokratne postavitve v obalnih galerijah Mako Košan, je pojasnil: »Bil je samosvoj fenomen, sam zase, na svojem bregu, samouk, z zelo ekskluzivnim likovnim jezikom, ki se ga ne da primerjati z ničemer drugim in je vedno vsakogar vznemirjal.
Toda – prav trapasto je, če ga kdo označi za populista. Bil je res formalno slabo izobražen, tudi zelo preprost in naiven, ne pa naivec, kot so ga hoteli v določenem obdobju stlačiti v neko, tedaj modno skupino jugoslovanskih ustvarjalcev ...«
Kukal je v svet med življenjem in smrtjo
Tisnikar je kot pomočnik v bolnišničnem oddelku za anatomijo in kot razteleševalec umrlih opravljal eno najtežjih del: odpiral je lobanje in telesa in tako ves čas kukal v svet med življenjem in smrtjo. Bil je eden najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov v tujini, zlasti na področju ekspresivne figuralike.
» Njegovo slikarstvo je zelo slovensko, pogojno rečeno. To je odraz kontinentalnega vzdušja srednje Evrope, ki ga v Mediteranu ne poznate toliko. Z deli iz 70-tih let se lahko vpiše v evropsko zgodovino figuralnega in ekspresivnega slikarstva. Tomaž Brejc ga je označeval kot temnega modernista,« pravi Košan.
Jože Tisnikar je ustvaril več kot 2000 del, med temi tudi veliko risb, ki jih javnost manj pozna. Štiri so na razstavi v koprski Loži, pet v Mestni galeriji Piran. Gre za nadvse poseben rokopis, ki ni okužen z akademsko maniro. »Avtor ni želel razstavljati risb, češ da preveč razkrivajo njegovo nepoznavanje tehnike. 'Ljudje bodo rekli, da samo nekaj čečkam, da ne poznam človeške figure,' se je branil. Toda ta neposrednost risbe, prav to neobvladovanje figure in hkrati njegova izpovedna moč, sta najbolj pritegnila poznavalce,« pojasnjuje Košan.
Galerija v Slovenj Gradcu in Jože Tisnikar sta rasla skupaj. »Tisnikar ne bi rasel tako, kot je, če ne bi bilo slovenjgraške galerije in Karla Pečka, in obratno - galerija je ob njem zgradila stalno zbirko, katere del je ta hommage.« Košan, ki je Tisnikarja poznal od mladih nog, ve, da je imel »fenomenalen« stik z živalmi.
»Tu se vidi njegov direkten značaj, nič narejen, mačke, ptice... vse se mu je obešalo po rokah. Doma je imel krajši čas vranjo mladičko, kasneje pa več kot 15 ali celo 20 let kavko. Ko je šel ven iz hiše, mu je sedela prosto na rami, zunaj odletela, malce poletela naokoli, se vrnila na njegovo ramo in sta šla nazaj v atelje.«
Trupla, posejana po travnikih
Med razstavljenimi deli je tokrat tudi delo s trupli, ki so posejana po travniku in polju. »Kdor ne ve, si lahko ustvari mnenje o cenenem ustvarjanju vtisa. V resnici mi je velikokrat pripovedoval, kako je kot 17-letni fant po vojni opazoval umikanje različnih vojska čez Koroško.
Polja so bila dejansko prekrita s trupli, mrtvimi konji. To so torej travmatični prizori, ki jih je videl kot mlad fant. Zato gre, podobno kot pri Mušiču, za reminiscence prizorov, ki jih je doživel, in se jih je dolgo zamolčevalo. Nihče ne piše o tem v knjigah o njem. Verjetno tudi zato, ker so bile to dalj časa tabu teme, povezane s povojnimi poboji. Tudi Tisnikar ima jarke in trupla, ki so jih sproti z buldožerji potiskali v jarke in zasipavali.«
Zbirka, ki ga postavlja v dialog z drugimi
Zbirko Hommage a' Tisnikar je kmalu po mojstrovi smrti resneje zastavila kustosinja Milena Zlatar. Že pred njegovo zbirko ga je postavljala v dialog z deli drugih umetnikov. Nekateri, kot Zdenko Huzjan in Mirsad Begić so ustvarili celo serijo del, ki so se navdihovala po Tisnikarjevih slikah. Fotograf Herman Pivk ga je fotografiral in interpretiral na različne načine.
Tisnikar pa je užival v poziranju in nastopanju. Pivk je počel prave vragolije z njim, pravi Košan. Podobno je s fotografijami Dragiše Modrinjaka, pa Tihomirja Pinterja ter Roberta Kusterleta. Tisnikarjeva izpoved je pritegnila tudi pesnike, pisatelje, gledališke in filmske ustvarjalce, mnogi so si izposojali njegov svet za okvir svojih novih stvaritev.
V dialog s Tisnikarjem je kurator tokrat postavil tudi Vladimirja Veličkoviča (sedem grafik), Zorana Mušiča (sedem grafik), pa Valentina Omana, Iva Prančiča, Štefana Marflaka, Metoda Frlica, Franca Vozlja in Samuela Grajfonerja. V Mestni galeriji Piran predvajajo tudi 12 minutni video posnetek iz predstave Brigade lepote režiserja Vlada Gotvana Repnika, uprizorjene 1990 v Cankarjevem domu, v kateri je Tisnikar nastopil kot vdor realnega in na odru uprizoril obdukcijo, lutki je odprl glavo in ji ven vzel »možgane«.
V galeriji Loža je postavljeno delo Tisnikarjev atelje Bogdana Borčiča , ki je za izhodišče vzel znano Tisnikarjevo paleto s pigmenti, ki jih je mešal v tempera barve. Zbirka Hommage še ni imela toliko avtorjev kot tokrat. Gostovanje v Piranu pa je del vseslovenske galerijske akcije Zbirke v gibanju.
Neverjetno radoživ in dobrovoljen mož
Na podobno poseben način, kot je slikar živel, je tudi umrl. Prejšnjo noč je z nekaterimi kolegi »novorevijaši« praznoval v eni od gostiln. Okoli ene zjutraj ga je Milena Zlatar pripeljala domov. Bil pa je tako evforičen, da ni zdržal doma in se je sredi noči ponovno odpravil v mesto.
Bila je za Slovenj Gradec nenavadno meglena noč, zataval je, se znašel sredi ceste in padel pod kamion. Prvo naslednjo razstavo je imel že prej dogovorjeno prav v Mestni galeriji Piran, kamor je čez dva meseca lahko prišla samo njegova vdova Mica.
»Ko ljudje pridejo in gledajo njegove slike, pravijo: kako je bil to en zatežen človek. Pa jih zmeraj znova prepričujem: Ne ni res, ravno obratno. Bil je neverjetno radoživ in dobrovoljen človek. Vendar tako tankočuten, kot je bil, je te madeže iz življenja, hvala bogu, pustil na slikah, da je lahko živel v vsakdanjem življenju. Njegova življenjska zgodba je del vsega tega.
Življenje in slikarstvo sta pri njem eno. Nikoli ni nič špekuliral. Delal je iz sebe, prostodušno in naivno, zato je tako močno, » še pove Marko Košan.
