Maska in gledališče »no« se upirata spremembam

»Omote« Dragocene tradicionalne japonske maske še vedno nastajajo enako kot pred 600 leti

Objavljeno
04. december 2015 14.44
Prikaz japonske tradicionalne obrti izdelave lesenih mask za gledališče "no". Ljubljana, 19. november, 2015.[japonska obrt,maske,gledališča,kultura]
Brane Maselj
Brane Maselj
Da bi izrezljal »omote«, masko tradicionalnega gledališča »no«, potrebuje vsaj tri tedne, se nasmehne mož, sedeč s spodvitimi nogami » po turško« na tatamiju. Pokazal bo samo začetek – in konec, pove v smehu Japonec Hideta Kitazava.

Tako kot veliko stvari na Japonskem je tudi rezbarjenje gledaliških mask skoraj posvečen poklic, ki enako kot igralski prehaja iz roda v rod ali pa od učitelja na učenca v neprekinjenem nizu že 600 let. Mojster Kitazava, ki se je najprej izšolal za gozdarja, se je intenzivnemu študiju rezbarstva posvetil najprej pod mentorstvom očeta Ikjoudža Kitazave; nato pa se je devet let izpopolnjeval pri mojstrskem rokodelcu Mičihiku Itu, ki ga je Japonska razglasila za »nacionalni zaklad«. O svojem delu pravi: »Pri izdelavi tradicionalnih izdelkov zelo previdno uporabljam tehniko, ki sem se je naučil od mentorja in njegovih prednikov.«

Kakor v družbi, tako na odru

S podobnimi izrazi bi svojo umetnost gotovo opisali tudi igralci gledališča »no« ali »nogaku«, ki ga kot vrsto japonske klasične glasbene drame neprekinjeno uprizarjajo že od 14. stoletja. Zaradi te kontinuirane dejavnosti ga je Unesco uvrstil tudi na seznam neopredmetene človeške dediščine. Pravzaprav gre za dve gledališči v enem. No v širšem smislu vključuje tudi komični teater kjogen, ki je pravo nasprotje resnega in dramatičnega noja. Če je ta simboličen z natančnim upoštevanjem rituala v prefinjeni estetski normi, je kjogen, na drugi strani, namenjen temu, da se mu ljudje nasmejijo. Čeprav protislovna, oba nastopata izmenjaje; tradicionalni program noja, ki poteka ves dan, vsebuje pet predstav no, med katere vstavijo tri ali štiri predstave kjogen. Še dobro, bi rekli poznavalci, saj menda ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot je teater no, kakor se je nekoč izrazil neki znan Francoz.

Mojster rezbarstva, ki se je specializiral za gledališke maske, imenovane »omote«, tradicionalno so izrezljane iz lesa japonske ciprese in poslikane z naravnimi pigmenti, se z njim gotovo ne bi strinjal. No, vsaj ne bi se smel. Nadvse spoštljiv odnos do tradicije in njeno negovanje sta namreč med najbolj izrazitimi značilnostmi japonske kulture. Težo tradicije rezbar ponazori z najmanjšo masko v svoji zbirki; to je maska opice, ki jo igralska družina nadene najmlajšemu »igralcu«, ko ta dopolni komaj štiri leta.

Od takrat nosi masko, za katero mora vse življenje skrivati svoja občutja in čustva. V tem smislu je gledališče no pravi odraz japonske kulture. Prebivalci so se v stoletjih fevdalnega jarma naučili skrivati svojo bedo in potlačiti svoja čustva. Še danes velja za nevljudno in nespodobno, še posebno v navzočnosti nadrejenega, razkrivati emocije. Zato obraz pogosto ne izraža ničesar, in celo nasmeh, tipičen vljudnostni nasmeh, je pravzaprav lahko le maska. Toda mojster Kitazava se smeji preveč na široko, da bi ga lahko obtožili le vljudnosti, potem ko z gibom, zvokom in seveda masko, ki jo vedno nosi glavni igralec, ponazori razliko med nojem in kjogenom. Pri prvem nosi masko božanstva, premika se počasi, zastane sredi giba, sunkovito obrne glavo levo in desno in daje vtis veličastne nepremičnosti, ki jo pospremi z močnim monotonim petjem. Pri drugem si nadene masko pijanca, poskoči kot kakšen medved, glasno zarjove in razloži: »Takole nahruli svojo ženo pijanec, če mu ta skrije pijačo.«

Oživitev maske

V skladu s programom predstavitve nato sede na tatami in na kvadratasti kos rumene cipresovine najprej nariše oval, ki bo predstavljal obraz. Nato razgrne debel platnen ovoj, v katerem so po velikosti razvrščena dleta. Za na pot jih uporablja le kakšnih 30, sicer jih ima doma še desetkrat toliko. Preden odkleše prvi krhelj dragocene cedrovine, z žago zažaga črto, do katere bo njegovo dleto dolblo v les. Spretno kot mladenič si 47-letni rezbar pri delu pomaga z nogama, ki obuti v »tabi«, tradicionalne japonske nogavice s posebnima predelkoma za palec, kot kakšni dodatni roki pridržujeta les med obdelavo. Lesena klada dvesto ali več let stare cipresovine, kakršno je menda najti le na Japonskem, po nekaj deset zasekih z dletom dobi ovalno obliko, iz katere bo nastala maska starega duha, okina.

Maske pijanca, božanstva, starca, mlade ženske, demona in tudi zahodnjaka – ta ni tako zelo drugačen od demona – predstavljajo nekaj najbolj tipičnih osnovnih likov za gledališči no in kjogen, ki uporabljata skupaj približno 150 različnih mask. Nekatere so zelo reprezentativne in pogoste v različnih igrah, druge pa so zelo specifične in so v uporabi redko. Maske izražajo spol, starost in družbeni status likov, igralci pa z njimi uprizarjajo mlade, stare moške, ženske ali nečloveške like, na primer božanstva, demone ali živali. Rezbar, ki se loti njene izdelave, se o podrobnostih izčrpno pogovori z igralcem, tudi zato, ker je maska precizno in po meri naročnika izdelana tudi z notranje strani, hkrati pa mora, kot rečeno, spoštovati tudi tradicijo.

Maske gledališča no pogosto posebej predstavljajo v muzejih ali na posebnih razstavah, kot raritete s posebno umetniško in tradicionalno vrednostjo. Nekatere so stare tudi več stoletij in zelo dragocene, povprečna cena nove, ki jo rezbar po izdelavi s patinastimi premazi ustrezno postara, pa je okrog 3000 dolarjev, razloži mojster. Če dela po dvanajst ur na dan – zelo rad pač opravlja svoje delo, pove v smehu – bo maska izrezljana v kakšnih desetih dneh, približno toliko pa še potrebuje, da ji naslika obraz in jo tako »oživi«.

Od Elvisa do kurenta

Maska resnično zaživi, ko si jo nadene glavni igralec; to stori tako, da zapre oči in pozdravi karakter lika ter mu dovoli, da vstopi vanj. Ko se vzvišeno giblje po odru, včasih tako počasi, da premikanja nog pod razkošnim in ekstravagantnim kostumom ni niti slutiti, z nagibom glave spreminja izraze maske na obrazu. Kos umetelno pobarvanega lesa na igralčevem obrazu nenadoma zaživi v različnih emocijah od veselja, apatije do žalosti, ki jih igralec pričara nanj z veščim naklonom pod odrskimi lučmi. »Takole,« pokaže rezbar, ko si nadene masko mlade ženske in gleda zdaj v tla, zdaj v strop; gledalcem se zazdi, da so za hip ujeli preblisk spremembe v vzhodnjaški maski večne nepremičnosti.

Veliko bolj očitna postane razlika, ko Hideta Kitazava predstavi skupaj maski mlade ženske in hudobnega demona z bodečimi rogovi. Tudi ta je pravzaprav ženska, ki je bila v prvem dejanju še lepa mladenka – s počrnjenimi zobmi in na vrhu čela narisanimi obrvmi, tako so se pač nekoč Japonke ličile – potem ko se spentlja z moškim, pa postane ljubosumni demon. Več kot očitno je, da takšen stereotip z lahkoto prepoznavajo tudi zahodni gledalci, kar mojstra rezbarjenja nadvse zabava.

Najraje rezbari maske za komične predstave kjogen, ker je, to je opazno, vesel človek. Hkrati je, kot umetniku pritiče, tudi zelo občutljiv. Kadar izdeluje maske za dramatične like predstav no in jim, medtem ko jih izvablja iz lesa, vsak dan zre v nastajajoč obraz, se vanj priplazi depresija. Naleze se žalosti in ta ga potolče, še odkrito pove rezbar.

Duška si daje, kadar pri svoji tehniki, ta je povsem enaka kot pred 600 leti, za ohranjanje te umetnosti hkrati išče tudi nove izzive, ki bi mu omogočili drugačne možnosti uporabe tradicionalne rezbarske obrti.

Tradicionalne norme in kodi so za današnjega umetnika lahko tudi spone, ki mu v marsičem vežejo roke. Rezbar Kitazava jih poskuša preseči in nadgraditi. V njegovem albumu fotografij več sto različnih mask, ki jih je tokijski rezbar doslej izdelal, je tako tudi maska Elvisa Presleyja – v japonski maniri. Lik največje ameriške maskote je študiral zelo dolgo časa, pravi, da je njegovi podobi nadel tipičen izraz japonske gledališke maske.

Eden izmed sodobnih izzivov je zanj tudi sodelovanje z zahodnimi gledališči. Med drugim je izdelal maske za (pol)opero britanskega skladatelja Benjamina Brittna Curlew River, ki temelji na japonskem gledališču no, za katero je Britten dobil inspiracijo prav pri tem gledališču. Za tega Britanca so bile predstave teatra no »med najčudovitejšimi dramami«, ki jih je kdaj videl.

Za veščega rokodelca, ki je na Japonskem že prejel vrsto priznanj, med drugim naziv mojstra rezbarjenja, pa je bila Slovenija ena izmed priložnosti, da razširi svoja obzorja. Dan po predstavitvi svojih mask je odhitel naravnost na Ptuj, kjer so njemu predstavili del slovenske etnografske dediščine, masko kurenta, o kateri si je nekoč ogledal film in si jo je nadvse želel videti v živo.