Tiskane izdaje
Aleksander Bassin nas je pred leti takorekoč poslal naravnost k vam. Če hočete videti platno Franceta Kralja Ljubljana z Rožnika ali Action Half Life ruske skupine AES+F Grup, je napisal, pojdite v Gantarjevo pisarno. Kje sta zdaj?
Kralj je ostal tam, kjer smo bili prej, v sejni sobi na Celovški. Celostensko platno smo kupili od slikarjevega sina. Drugo delo sem kupil na art sejmu v Baslu ali Bruslju. Kot video produkcijo sem ga videl v ruskem paviljonu na Beneškem bienalu. Ampak jaz te sodobne inštalacije bolj slabo razumem, ne razumem velike umetniške vrednosti ‛prevrnjenih karjol‛. Bolj so mi blizu slike, ki jih obesiš na steno, kjer se nič ne premika in se ti nekajkrat na dan spočije oko. V virtualnem svetu še nekaj časa ne bomo živeli, v hišah, ki imajo stene, pa.
Je bil to razlog za zametek likovne zbirke podjetja?
Likovna umetnost, ki jo lahko dnevno konzumiraš, je zame slika na steni. Sam začetek so bile res moje osebne preference. Že ko sem se okoli leta 1988 s tedanjim dekletom selil v najemniško stanovanje, sva najprej šla v galerijo v Stari Ljubljani in kupila Vesolje Jemca in Ciuho, obe še imam. Potem smo v devetdesetih ustanavljali firmo in meni so se zdele prazne stene malo dolgočasne. Nekateri imajo po stenah razne grafikone in table, jaz imam pa raje slike. Tako sem na enem prvih nadzornih svetov predlagal, da bi sistemsko kupovali likovna dela. Ker je takratni in zdajšnji predsednik nadzornega sveta Milan Kneževič s Ptuja, mi je takoj predlagal svojega krajana Albina Lugariča. Pojdi k njemu, mi je rekel, on ima krasne slike. In sem šel in kupil osem slik. Še zdaj visijo tukaj.
Ampak niste kupovali sami. Strokovni spremljevalec je bil vaš mladostni prijatelj Pavle Toplak.
To je bilo malce pozneje. Lahko rečem, da sva ob pivu sprejela odločitev, da bi skupaj začela ustvarjati adekvatno zbirko. Zelo dolgo sva razmišljala, kako in kaj naj bi to bilo. Zelo všeč mi je bilo, kar je delala Factor banka, sestaviti smo torej hoteli nekaj domačega reprezentativnega. In smo kupovali predvsem Irwine, Iucundusa. S Toplakom sva začela intenzivno hoditi po sejmih. V glavnem sva obiskovala sejme sodobne umetnosti v Bruslju in Baslu, pa kasselsko Documento, Beneški bienale, in seveda tudi posamezne razstave. Kasneje smo hoteli kupiti tudi Factorjevo zbirko, pa nam ni uspelo.
Morda bo še priložnost, država zdaj ponovno nekaj proučuje.
Naprej so hoteli zbirko kar podržaviti, pa smo kot upniki rekli, čakajte, saj ste nam vendar še nekaj dolžni. Potem je na dražbi zmagalo ministrstvo za kulturo. Mi pač nismo toliko ponudili.
Od leta 2007 so vsa umetniška dela Skupine KD Group zbrana v umetniški zbirki AS. Kako je na vašo zbirko reagirala likovna javnost?
Ni posebnega, saj iz tega nismo delali cirkusa. Tako ali tako pa je prišlo leto 2008 in z njim kriza, vse se je malo ustavilo do danes. Sodobne zbirke že nekaj časa tako ne dopolnjujemo. To dobro dela Igor Lah, ki zbira tisto, kar v svetu nekaj velja. Denimo Tonyja Bragga, od naših Mušiča itd.
Kljub krizi pa ste leta 2013 odprli lastno galerijo na Dunajski 63.
Če bi bili časi boljši, bi morda iskali poseben prostor, ga kupili, naredili, tako pa smo galerijo odprli kar v poslovni stavbi. Smo v stanju delati svoje razstave iz lastne zbirke. Prek AS Fundacije pa izvajamo donacije in sponzorstva kot obliko podpore tistim mladim umetnikom, za katere mislimo, da so dobri, zanimivi, da si našo podporo zaslužijo.
Fundacija As podpira mlade umetnike predvsem pri izobraževanju.
Naša geneza je Kmečka družba. V devetdesetih letih je bila sprva Fundacija Ajda mišljena kot oblika pomoči socialno ogroženim in nadarjenim s podeželja, od koder so takrat prihajali naši delničarji. Potem se je profil fundacije spreminjal v skladu s tem, kot smo se spreminjali mi kot podjetje. Vedno manj smo bili kmečka družba, saj so naši delničarji prodali delnice, in postali smo KD. Z novim imenom pa smo se tudi na novo spraševali, kaj bi zdaj nepovratno podpirali. In smo počasi prišli do mladih nadarjenih umetnikov. Ker vsa umetnost ni likovna, v tem kontekstu smo podprli nagrado OHO za mlade vizualne umetnice in umetnike, smo začeli s podporo tudi glasbenikov, literatov pa predvsem v fundaciji Tarasa Kermanuerja, ki štipendira mlade raziskovalce slovenske dramatike.
Sredstva so omejena, kandidatov je pa veliko, si predstavljam.
Ni dneva, da ne bi bilo super idej, ki jih je treba samo še sponzorsko podpreti in bodo narejene. Zato je bilo treba pač postaviti nek okvir, da vemo, kaj delamo.
Lahko ta okvir ponazorite s številkami?
V lanskem letu je bilo na primer posameznikom izplačanih nekaj čez 32.000 evrov donacij.
Če vam napiše prošnjo deset violinistov, koga izberete?
Tistega, ki bi šel težje tja, kamor želi, ali brez našega denarja tega ne bo mogel uresničiti.
Flavtistka Eva Nina Kozmus, ena naših najbolj nadarjenih glasbenic, je povedala, da so se na vas obrnili, ko niso več imeli kam.
Menda smo tudi samo mi odgovorili. Zato se mi zdi pomembno prispevati takrat, ko nekdo sam tega ne bi zmogel, pa res nekaj obeta.
Skladatelj Žiga Pirnat vam je napisal mail in odgovorili ste mu v desetih minutah.
Sem bil pač zraven računalnika.
Zdi se, da pri vas ni veliko birokracije.
Takrat je še ni bilo, a ravno zaradi gneče smo morali organizacijo spremeniti. Prijave zbiramo vse leto in poskusimo presoditi, kaj in kdo si pomoč najbolj zasluži. Pri likovnikih podpiramo torej nagrado skupine OHO in se ne vtikamo v imena lavreata. Hoteli smo sicer malo »prisluškovati«, pa nas niso spustili zraven, damo torej samo denar. Podobno je veljalo za Ustanovo Tarasa Kermaunerja, kjer pa so v zadnjem času ostali neodzivni. Pri glasbenikih je drugače, ker nas je v komisiji kar nekaj glasbenikov in se laže odločimo.
Ste še vedno prijatelji RTV Simfonikov?
Smo prijatelji in bomo to tudi ostali, res pa je, da se je generalno pokroviteljstvo po zelo plodnem desetletju končalo.
Kako razumete besedo družbena odgovornost?
Da podjetje ne skrbi zgolj za svoje ozke profitne interese, ampak tudi za druge vplive, po možnosti pozitivne, ki jih ima v okolju, v katerem deluje.
Je to brezpogojna podpora?
Bolj ali manj ja. Podjetje, ki sponzorira prireditev, daje to svojemu okolju, vpliva nanj, pomaga, da se to zgodi.
Zdi se, da vaše podjetje več denarja namenja sponzoriranju kulture kot športa, kar je skorajda izjemno pri nas.
Razmerje je nekako pol pol. Ker so športni dogodki bolj gledani, se v splošnem tja zliva več denarja. Jaz sem osebno bolj nagnjen k individualnim podporam. Sponzorirali smo denimo Dava Karničarja, ki je smučal z Mount Everesta. To se mi je zdelo nekaj izjemnega. A če bi kdo potrkal na naša vrata, da sestavlja ekipo za curling, bi tudi rekel, da me zanima.
Eden od kulturnih menedžerjev je pred časom potarnal, da v gospodarstvu vlada apatija. Kaj pa vi rečete o slovenski kulturni sferi?
Da vlada še kaj hujšega, slabšega.
Recimo?
Jeza, agresija, žalost, nemoč. Vse to. Ni trga. Da se v likovni sferi kaj dogaja, morajo ljudje kupovati, če ne, trga ni.
Je kakšna rešitev za to?
Trg bo živel takrat, ko bosta dva pripravnika šla v galerijo in si za prvo najemniško stanovanje kupila sliko.
Mislite, da si današnji pripravnik lahko to privošči?
Splošna družbena negotovost, brezposelnost, celotna klima vpliva tudi na to, da sliko kupiš tam kot kavč - v Ikei. Najprej moraš verjeti v neko varno, gotovo prihodnost, potem začneš kupovati bolj trajne in vredne stvari.
Ste res dvanajstletnemu violončelistu Brizaniju vi kupili inštrument.
Tako se je vse skupaj pravzaprav začelo. Rudi Bric mi je rekel, da pozna mladega fanta, ki potrebuje violončelo, in da bo katastrofa, če ga ne bo imel. In smo kupili čelo in smo mu ga posodili. Zdaj je Bernardo Brizani star 23 let, igra po vsem svetu, v Hannovru dela doktorat in je hkrati tudi na specializaciji v Ameriki.
Pred leti ste podprli tudi izid zaporniških pesmi Vitomila Zupana.
Tudi to je v našem literarnem sklopu.
Imam občutek, da ljudi s pravo idejo pri vas čakajo odprta vrata.
Čisto tako je.
A da pravih idej ni veliko.
To je tisto! Ni jih!
Kriza je popustila, nam pravi država. Kaj pa zdaj?
V podjetniškem sektorju še nismo v kondiciji, da bi normalno servisirali vse, plačevali dividende delničarjem. Ko pa bomo, bomo postali tudi v likovni umetnosti spet bolj angažirani.
Ste pozorni, kaj imajo na stenah vaši menedžerski kolegi. V smislu, povej mi, katero likovno delo imaš, in povem ti, kdo si?
Takoj opazim. Pokažejo afiniteto posameznika in veliko povedo o njem. Vsekakor več kot avto na parkirišču.
Če bi zdajle zbirali sliko zase ...
... bi si izbral enega dobrega Mirója. Sem letnik 1963 in to me v neki meri determinira.
Ampak kot nekdanji punkovec podpirate klasično glasbo.
Primerno se mi zdi podpirati posameznika, ki se še izgrajuje. In če študira glasbo, lahko le klasiko ali jazz. Subkultur direktno res ne podpiramo. Kako pa bi denimo podprli nek bend?! Danes cede ne stane nič, če so zbrali za kitaro, bodo tudi za snemanje. Tukaj nas ne potrebujejo. Izobraževanje je pa druga stvar. Tu pa smo zraven.
