Matjaž Tančič s 3 D fotografijami iz Demokratične ljudske republike Koreje

Tridimenzionalne slike, ki si jih ogledate s posebnimi očali, so le obroben del ustvarjalnosti slovenskega fotografa Matjaža Tančiča, vendar je ravno za fotografijo v tej tehniki leta 2013 prejel prestižno mednarodno nagrado, ki jo podeljuje World Photography Organization.

Nagrado v 3D-tehniki so mu podelili za fotografijo iz serije Timekeepers, tokrat pa se v isti tehniki predstavlja s portreti iz Severne Koreje. Dvaintridesetletni Matjaž Tančič, ki je sicer rojen v Ljubljani in je doštudiral fotografijo na londonski University of Arts, je v Severno Korejo prišel prek Pekinga, kjer trenutno živi in dela že tri leta.

Že v Londonu je bil njegov zaključni šolski projekt v 3D-tehniki Mimikrija, fotografije pa je naredil na različnih lokacijah po Sloveniji v naravi in bolj urbanih okoljih v Londonu. Na teh fotografijah ljudi kot kameleone staplja z okolico, recimo pred opečnatim zidom obleče dekle v podobno obleko, da se zlije z ozadjem. S projektom Mimikrija se je uvrstil med tri najboljše študente univerze in zanj dobil več samostojnih razstav v Londonu. Odzvali so se tudi mediji in Kitajska, od koder je dobil povabilo za 3D-razstavo v Pekingu. Z ekipo iz Slovenije je odšel na Kitajsko, tam nadaljeval serijo Mimikrija in jo naslovil Mimikrichina. Novo serijo je razstavil v največjem razstavnem prostoru v Pekingu s tisoč povabljenimi gosti iz Azije in rdečimi preprogami pred vhodom. O organizaciji in finančni ter logistični podpori Kitajcev pri izvedbi projektov vabljenih umetnikih so njegove besede superlativne.

Mednarodni prodor s 3D

Potem je bil povabljen na kitajsko podeželje kot na nekakšno umetniško rezidenco. Na jugozahodu Kitajske, kjer je preživel deset dni, je opazil, da imajo v vsaki hiši oltarčke z uro, dvema vazama in ogledalom, ob njih pa še veliko osebnih predmetov. »Zanimivo mi je bilo pokukati v zasebnost teh ljudi, narediti sprva samo fotografije oltarjev, nato pa še ljudi, ki živijo v teh hišah.« Projekt je naslovil Timekeepers in za fotografijo v tej seriji prejel mednarodno nagrado za najboljšega 3D-fotografa. Letos spomladi je nadaljeval serijo na Kitajskem in jo maja objavil v knjigi, ki je na voljo tudi v Galeriji Fotografija.

Čeprav se njegovi mednarodni projekti, razstave in nagrade večinoma vrtijo okoli 3D-tehnike, sam pravi, da je le majhen del njegovega fotografskega ustvarjanja. »Požel sem dobre odzive, ker ni dobrih 3D-fotografov. Pogosto je pri njih tehnika pred vsebino, jaz pa sem izbiral vsebino, ki jo ta tehnika samo dodatno nadgradi.« Svet se je odzval, prihajali so nova povabila in novi projekti.

Opazil ga je tudi Koryo Studio s sedežem v Pekingu. Pretežno britanska družba se že dobrih 14 let ukvarja s kulturnimi izmenjavami s Severno Korejo, pomaga pri koprodukciji filmov in mednarodnem filmskem festivalu v Pjongjangu, ob tem pa organizira tudi turistična potovanja v Severno Korejo. Povabili so ga, da v Severni Koreji izvede nov 3D-projekt. Obiskal jo je lanskega maja in jo prepotoval po dolgem in počez.

Iz Kitajske v Korejo

Nastala je serija z več kot sto portreti državljanov Severne Koreje, ki so različnih starosti, statusov in poklicev. Med njimi najdemo boksarskega prvaka med učenjem drsanja na ledu, študenta umetnosti, ki slika v gozdu, delavca v impozantnem jeklarskem kompleksu, mednarodnega delavca iz organizacije Rdečega križa.

Kot pravi avtor, se je posvetil državljanom, »ki jih svet ne vidi, ker se ne skladajo niti z domačo propagando o mogočni in zmagoslavni Severni Koreji niti z mednarodno podobo države, ki jo je zaradi njenih zločinov mogoče le ostro obsojati ali se norčevati iz nje zaradi revščine.« Hotel se je izogniti tej dihotomiji in predstaviti resnične ljudi, ki tam živijo.

Imel je dva vodnika. »Bila sta moja ekipa, prevajalca, producenta, asistenta. Poskrbela sta za vse, kar sem potreboval. Bila sta zelo draga in nisem imel občutka, da sta tam zaradi nadzora nad menoj, temveč zato, da bi bil lahko čim bolj produktiven,« se spominja dežele, ki ji pravi retro dežela, potovanje v času. »Karkoli sem slikal, je bilo unikatno in izjemno. Bil sem recimo v tovarni, kamor ne pridejo turisti. Do tja smo vozili čez vasi in po makadamskih poteh daleč od magistralnih avtocest. Tovarna je bila okrašena z mozaiki delavcev in v izjemnih barvah. V hali, kjer talijo jeklo, je v kotu sedel štiričlanski bend, ki je igral glasbo v živo, da je z njo podpiral delavce. Vse je bilo nadrealistično. Delavci so bili v norih retro oblekah, umazani in v temi. Lokacija je bila izjemno fotogenična in prav vseeno mi je bilo, koga slikam. Pokazal sem na enega starejšega delavca, oni pa, joj, mi bi drugega, in so mi pripeljali visokega, izklesanega mladca,« se smeji in komentira, kako je tudi ta njihov izbor pravzaprav del njihovega načina delovanja in pogleda na svet. Ravno to jeklarko so zbombardirali Američani do zadnje opeke. Enega od njih je srečal v Ameriki, ki je prepoznal tovarno in jo gledal z mržnjo.

Med ljudmi

Tovarna je bila samo eden od motivov. Odpravil se je tudi v minimundus, kjer so pomanjšane znamenitosti iz Severne in Južne Koreje, v zabaviščni vodni park, na polja. Izbiral je lokacije, kjer je bilo največ možnosti, da spozna običajne ljudi. Izogibal se je muzejev, ker so v njih turisti, a je šel na drsališče, v šole in socialistični luna park z nekaj vrtiljaki, karting progo in vlakom smrti, na katerega radi zahajajo dijaki, vojaki in družine, tam posedajo in ližejo sladoled.

»Državljani so, kot kjerkoli drugje,« pravi. »V parku so zbrane družine na pikniku, ki plešejo in pojejo. Delavci so na poljih in v tovarnah. Malo manj lahko potujejo, a normalno in sproščeno živijo. Imajo že mobilne telefone in ponekod internet, vendar na ulicah nimajo oglasnih plakatov. Pjongjang je izjemno čist in kot kakšno rusko mesto z velikimi avenijami. Radi pijejo pivo in riževo žganje. Vsak večer smo z vodniki preživeli zelo družabno. Sicer je njihovo družabno življenje precej sindikalistično. Delavce iz tovarne strpajo na avtobus in jih odpeljejo v gledališče. Dajo jim prost čas, da odidejo na koncert. Stvari delajo skupaj, ne individualno. Celotno podjetje ima športni dan, zaposleni pa gredo skupaj gledat tekmo in navijat. Ali pa na drsališče. Vse delajo skupaj, v kolektivu. Kot pravi kitajski pregovor, vihar v gozdu podre le najvišje drevo. To so azijske kulture, v katerih ne smeš izstopati. Oni se tega držijo. Pri njih kot posameznik ne boš ničesar dosegel, samo v kolektivu.«

Informacij iz tujine nimajo, niza dalje svoje vtise Tančič, spoštujejo Južno Korejo, ki jo ilegalno poslušajo, in nekoliko Kitajsko, neznano pa jim je, kdo sta Obama ali Marilyn Monroe. Imajo tri televizijske programe, političnega, zabavnega, kulturnega, mediji pa niso namenjeni podajanju informacij, temveč poveličevanju prijateljev Kitajcev ob njihovih uspehih in smešenju sovražnih Američanov ob njihovih neuspehih.

Klišeji

Pravi, da večina ljudi pozna to deželo le skozi prizmo klišejev. »Osredotočenost medijev na zločine in grozodejstva, ki jih je zagrešila Severna Koreja, popolnoma zasenči ljudi, ki tam dejansko živijo, saj so edini Severni Korejci, ki jih vidimo v časopisih, vojaki, ki korakajo.«

Tja je sam odšel popolnoma neobremenjeno, kot nepopisan list, čeprav je pred tem prebral vse, kar je na razpolago virov o Severni Koreji, in si ogledal vse dosegljive dokumentarne filme, severnokorejske in ameriške, tiste za in proti. »Vse izkušnje, od prvega dne dalje, so bile pozitivne in zanimive. Je pa Severna Koreja kot potovanje v času. Pohištvo je kot naš Meblo iz šestdesetih let in barve kot iz sedemdesetih let z veliko oranžne in zelene. Vse je nerealno in deluje kot gledališki oder.«

Tudi on trdi, da je dobro, da imajo ljudje čim več stikov z zahodnjaki. »Več informacij ko dobijo, več sodelovanja ko bo, bolj se bodo odpirali. Za nas, ki smo odraščali v nekdanji Jugoslaviji, ni neznano, kaj je to komunizem in kršenje človekovih svoboščin za višje dobro. A poglejte, kako se je Kitajska razvila v 35 letih, od najbolj zaprte države s pokoli do največje kapitalistične države na svetu. V eni generaciji se je zgodil neverjeten preskok, enako v Rusiji ali pri nas v Sloveniji. Trdim, da se bo to zgodilo tudi pri njih in jih ne moremo obsojati, ker niso odprti po naših standardih. Na tapeti so, ker so pomembna geostrateška država. Poleg te je še veliko hujših in bolj zatirajočih držav v Afriki, a tam kaos vsem koristi, ker se od njih kupuje poceni nafto. Ti pa so tampon med Kitajsko in Rusijo ter Ameriko in Japonsko.«

Ob razstavi, ki bo odprta do 22. avgusta, je na voljo tudi njegova najnovejša knjiga Timekeepers. Iz Ljubljane bo v razširjeni obliki razstava odšla v Pjongjang, kjer bo na ogled od 24. septembra.