Neutrudni Ai Weiwei še kar ustvarja umetnost za begunce

V Firencah so v petek v palači Strozzi odprli razstavo Svoboda kitajskega zvezdniškega umetnika Ai Weiweija. V njenem kontekstu je umetnik napravil instalacijo Ponovno uokviri in okna palače »oblekel« v gumijaste rešilne čolne. To je le eno v celi vrsti umetnikovih projektov, posvečenih begunski krizi v Evropi.

Instalacija Ponovno uokviri je izzvala kar nekaj kritičnih odzivov na družabnih omrežjih. Oglasila se je tudi italijanska desnica. »Nikoli ne bi pričakoval, da bo ta instalacija s čolni tako razvnela domišljijo ljudi in da bodo do nje tako kritični,« je Weiwei povedal italijanskim novinarjem. A ves hrup okoli instalacije kitajski umetnik pozdravlja. Sam namreč dojema begunce kot lastne brate in »junake našega časa.«

Ai Weiwei je eden najbolj angažiranih umetnikov, ko pride do begunske krize, ki se je v Evropi še posebej zaostrila lansko jesen z množicami prebežnikov iz vojnega območja v Siriji. Po njegovem gre za »največjo in najbolj sramotno humanitarno krizo po drugi svetovni vojni.« Že dobro leto so njegovi umetniški projekti povezani prav z različnimi aspekti begunske problematike. Od srede septembra, denimo, na to temo razstavlja tudi v amsterdamski galeriji Foam.

Njegova umetnost je že od nekdaj prepletena z družbeno politično tematiko. V svoji matični državi Kitajski Weiwei vztrajno opozarja na kršitve človekovih pravic. Po potresu leta 2008 na jugozahodu Sečuana, ki je pokopal več tisoč osnovnošolcev, je, denimo, v Münchenu napravil projekt Spominjanje. Instalacija, v kateri je uporabil več tisoč šolskih torb, je opozarjala na slabe gradbene standarde na Kitajskem.

S svojim aktivizmom je Ai Weiwei prišel v nemilost kitajskih oblasti, ki so ga leta 2011 aretirale in ga nekaj mesecev zadrževale v priporu zaradi domnevne utaje davkov – kot se je glasilo uradno pojasnilo.

Po begunskih taboriščih

Pri vztrajnem delu z begunci kitajskega disidenta vodi ideja humanizma, sočutja in človekoljubja. Weiwei evropske vlade neutrudno opozarja na kritične razmere v begunskih taboriščih po Evropi in Turčiji. Na begunsko problematiko ga sicer veže tudi osebna izkušnja iz otroštva, ki ga je preživel v azilu. Oblasti so namreč njegovega očeta razglasile za sovražnika Kitajske, zato se je morala njegova družina seliti po domovini.

Na amsterdamski razstavi skladno s svojim humanističnim poslanstvom razstavlja marmornate rešilne obroče, ki jih je naslovil Pnevmatike (Tyres) – gre za še enega od simbolov begunskih poti na Mediteranu, ki je bila za toliko prebežnikov iz Afrike usodna. Poleg te skulpture in kratkih filmov je na razstavi moč videti tudi množico fotografij, ki jih je Weiwei posnel v begunskih taboriščih v Siriji, Turčiji, Italiji, Izraelu in Franciji.

Soroden projekt Pnevmatikam ali firenškim rešilnim čolnom je umetnik februarja izvedel v Berlinu, ko je stebre institucije Konzerthaus »oblekel« v 14.000 rešilnih jopičev. Vse omenjene intervencije so namenjene opozarjanju na množico življenj, ki v begu pred vojno ugasnejo na poti v Evropo, pa tudi na nečloveške razmere v begunskih taboriščih.

Weiwei je lanskega decembra obiskal otok Lesbos v Grčiji, kjer se je od blizu seznanil z begunsko krizo. Razmere v taborišču in usode ljudi (še posebej otrok in žensk) so ga močno pretresle in odtlej se ne utrudi opozarjati na grozljivo usodo prišlekov iz vojnih območij. Za Guardian je, denimo, dejal: »Ti ljudje nimajo nič z Evropo. So kot vesoljci, a zdaj so tu. Izrinili so jih in Evropa jih povsem zanemarja. Spijo v blatu in dežju, zgolj prostovoljci jim dajejo hrano in obleke.«

Wiewei je ob tem napovedal, da bo naslednje leto lansiral dokumentarni film s svojih številnih poti po begunskih taboriščih, kjer je posnel več kot 600 ur materiala.

Maja letos je z razstavo v atenskem Muzeju klikadske kulture protestiral proti evropsko turškemu dogovoru o beguncih. »Ta ni niti zakonit niti moralen, je sramoten in ne predstavlja rešitve. V prihodnosti bo povzročil vrsto problemov,« je dejal umetnik.

»Veliko premalo veliko prepozno«

Ai Weiwei ni edini iz umetniškega sveta, ki se je angažiral okoli begunske problematike. Ta je v umetniških vrstah in še posebej v sodobni umetnosti – katere tako rekoč konstitutivni element je ravno družbena senzibilnost in angažiranost – od lanske jeseni spodbudila raznorazne odzive in akcije, ki jih odtlej pogosto srečujemo na raznih umetniških prireditvah po svetu. Tako je na letošnjem umetniškem sejmu v Baslu kar nekaj del in razstav tematiziralo humanitarno in politično krizo, povezano z begom tisočev ljudi pred vojno.

Pred letom je najbolj odmeval poziv sto angleških vidnih javnih figur iz sveta filma in umetnosti britanski vladi, naj sprejme večje število beguncev. Velika Britanija (VB) je namreč v nekaj letih azil podelila le nekaj tisoč sirskim beguncem. Osebnosti, kot so umetnik Anish Kapoor, svetovno znan kuhar Jamie Oliver, igralci: Keira Knightley, Jude Law, Michael Caine, Colin Firth, Benedict Cumberbatch in mnogi drugi so v svojem javnem pozivu vladi Davida Camerona očitali, da je napravila »veliko premalo veliko prepozno.«

V svojem pozivu so opozorili, da so begunci odgovornost, ki jo mora Velika Britanija deliti s svojimi evropskimi partnerji in je ne bi smela prelagati na države, ki so najbližje vojnim območjem. Skoraj v enakem obdobju lani sta Ai Weiwei in Anish Kapoor v podporo beguncem organizirala še pohod po ulicah londonskega središča.

Občutljivost za begunsko krizo so pokazale tudi nekatere hollywoodske zvezde. Angelina Jolie in Orlando Bloom sta, denimo, obiskala begunska taborišča po Evropi.

Banksy proti solzivcu

Begunski problematiki se je poklonil tudi najslavnejši in verjetno najbogatejši grafitar na svetu Banksy. Njegov najbolj znan grafit na temo prebežnikov je pristal na francoski ambasadi v Londonu. Na njem je namreč upodobil dekle iz plakata Les Miserables, ki joče, solze pa ji je izvabil solzivec. S tem delom je Banksy protestiral proti raciji francoske policije v begunskem taborišču v Calaisu v začetku letošnjega leta, v kateri se je ta nad prebežnike spravila s solzivcem.

V Calaisu je napravil tudi grafit, na katerem vidimo Steva Jobsa s culo v eni roki in prvim modelom Applovega računalnika v drugi roki. Njegova podoba se navezuje na dejstvo, da je Jobsov oče po drugi svetovni vojni iz Sirije prebežal v ZDA. V eni redkih javnih izjav je Banksy konec lanskega leta komentiral to svoje delo: »Pogosto nas poskušajo prepričati, da migracija pomeni zažiranje v državna sredstva, ampak Steve Jobs je bil sin sirskega imigranta. Apple je najbolj dobičkonosno podjetje na svetu, ki plačuje davke v višini več kot sedem milijard dolarjev letno – in obstaja samo zato, ker so sprejeli mladega moža iz Homsa.«