Tiskane izdaje
V nedeljo, 22. januarja, je preminil mag. Mirko Kambič. Bil je velika izjema med devetdesetletniki. Redki so, ki bi bili pri teh letih sposobni napisati tako poglobljeno razpravo, kot jo je on prispeval v obsežen katalog Narodne galerije Slovenski impresionisti in njihov čas (2008).
Njen naslov: Dinamični prepleti fotografije in slikarstva v obdobju 1890 do 1920. A to je le eden od vrhuncev njegovega znanstvenega raziskovanja, ki je v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih doživelo vrsto uspehov in ga utrdilo na davno priznanem položaju pionirja v raziskovanju zgodovine fotografije na Slovenskem in enega najboljših poznavalcev starejše in sodobne fotografske ustvarjalnosti v svetu in pri nas.
Tvegal bi domnevo, da je v vsem, kar je povezano s fotografijo, njeno zgodovino, tehniko in likovnim izrazom, našel samega sebe in se, kot rečemo, realiziral kot človek, znanstvenik in fotograf. Ob tem je treba dodati, da mu vsaj v začetkih, ki so se pri njem vlekli dobra tri desetletja, ni kazalo tako dobro.
Rojen 15. avgusta 1919 v Kloštru pri Metliki je po šolanju v Ljubljani leta 1946 diplomiral na Teološki fakulteti. Zaradi telesne izčrpanosti, ki je bila posledica političnega preganjanja in zapora, se je odpovedal duhovniškemu poklicu.
Madež zapornika in politično sumljivega človeka se ga je držal še leta, kar so mu občasno dali vedeti nenapovedani obiski agentov varnostnih služb. Zaradi takšnega »statusa« ga niso sprejeli na ljubljansko likovno akademijo; več sreče je imel leta 1953 z vpisom na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete. Med študijem je veliko potoval po Združenih državah, Evropi in tedanji Jugoslaviji vse do Makedonije.
Na podlagi svojega fotografiranega gradiva iz muzejev in galerij ter fotografij krajine in situ je izdelal diplomsko nalogo Razvoj pejsaža v italijanskem slikarstvu od Giotta do Giorgioneja in jo uspešno zagovarjal pri profesorju Francetu Steletu (1959).
Fotografija se je torej ob tem, ko se je ljubiteljsko ukvarjal s fotografiranjem in posebej z diapozitivi (od leta 1954), v njegovem življenju najprej pojavila v vlogi študijskega pripomočka. V dobrem desetletju, ki je sledilo, se je poglabljal v zgodovinska vprašanja fotografije na Slovenskem, kar ga je napeljalo k odločitvi, da se je leta 1970 lotil magistrskega študija pri profesorju Nacetu Šumiju.
Magistrsko delo Oris razvoja fotografije kot vizualnega medija na Slovenskem v 19. stoletju v okviru svetovnega razvoja fotografije (1974) je bilo prvo zgodovinsko znanstveno delo na področju fotografije pri nas in že z naslovom kaže tedanjo Kambičevo sposobnost široko zajeti domačo fotografsko problematiko na ozadju svetovnega dogajanja.
Opravil je temeljno raziskovalno delo v slovenskih, tržaških, graških in dunajskih arhivih, izdelal pregled poglavitnega dogajanja s periodizacijo in predstavil glavne akterje. To je bil prvi vrh na Kambičevi znanstveni poti. Žal delo ni nikoli izšlo v knjižni obliki. Nadaljevati je nameraval z doktorsko tezo Likovna analiza slovenske fotografije, a mu je nenadna hišna preiskava tajne policije (1977) vzela sleherno veselje do tega.
A to ni pomenilo, da bi se sploh odrekel znanstvenemu raziskovanju in objavljanju novih spoznanj. Ob zaposlitvi pri Zavodu za šolski film, poznejšemu Savafilmu, je do upokojitve leta 1984 deloval kot samostojni raziskovalec. Pomembno oporo je dobil v novoustanovljenem Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete (1981).
Svojemu temeljnemu vzgibu seznanjati kar najširše občinstvo o različnih vidikih fotografske umetnosti je sledil z objavami tako v strokovnem tisku (Kronika slovenskih mest, Zbornik za umetnostno zgodovino, Sinteza, Argo, Življenje in tehnika, Fotoantika, vsakovrstni zborniki) kot dnevnem tisku in revijah (Pionir, Mladina, Delovi Književni listi), na ljubljanski televiziji o pionirjih fotografije (1976), pozneje še na televiziji Novi Sad in zagrebški televiziji …
Njegovo znanstveno zanimanje je seglo od zgodnjega izumitelja lastnega fotografskega postopka na stekleno ploščo Janeza Puharja sredi 19. stoletja k fotografom v 19. in začetku 20. stoletja ter posamičnim pomembnejšim avtorjem kot Primožu Škofu, Ernestu Pogorelcu, Jožefu Erjavcu, Davorinu Rovšku in Milanu Klemenčiču, začetniku barvne fotografije pri nas, vse do sodobnih avtorjev, pozneje (2008) še o Avgustu Bertholdu.
Edini, ki je doživel Kambičevo monografsko obdelavo v knjigi, je bil fotograf Josip Pelikan (1996). Zastavil je nove smeri v raziskovanju fotografije, denimo o topografskih vidikih fotografiranja, zgodovini profesionalnega organiziranja fotografov v fotoklubih, fotografskih opusih v času med vojnama, o zgodnji reportažni fotografiji, zbirateljstvu.
Sprožil je pobudo za poseben slovenski fotografski muzej. Z razpravo Kažipoti in kriteriji za razvojne poti slovenske fotografije 1945–1981 je položil programske temelje povojnemu fotografskemu raziskovanju.
Drugi vrhunec njegove znanstvene kariere je razstava Razvoj fotografije na Slovenskem 1840–1918, ki jo je skupaj s skromnim katalogom pripravil za Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju (1976–1977). Z njo je lahko prvič celoviteje predstavil izsledke svojega poglobljenega dvajsetletnega dela na področju slovenske zgodovinske fotografije. Moralo je miniti dobro desetletje, da je dobil pravo priložnost za sintetično predstavitev vsega, kar je dotlej spoznal o tej zgodovini.
Ob pobudi Braneta Koviča za veliki fotografski triptih 150 let fotografije na Slovenskem leta 1988 je Mirku Kambiču samoumevno pripadlo avtorstvo prvega dela o starejši fotografiji na Slovenskem 1839–1918 (1989). Objavil je temeljno besedilo, prispeval eksponate iz svoje zbirke, zbral ključno reprezentativno gradivo in obsežno dokumentacijo. Več kot zasluženo je za svoj prispevek prejel Župančičevo nagrado (1990).
Tretji znanstveni vrhunec je njegova v začetku tega spominskega zapisa omenjena razprava v katalogu – zborniku Slovenski impresionisti in njihov čas. Pa je bil Mirko Kambič res le znanstvenik, pisec monografskih del in znanstvenih razprav? Dosedanji zapisi o njem govorijo, da je v tridesetih letih, od nekako leta 1954, ko je začel snemati diapozitive, do osemdesetih let, pripravil več kot dva tisoč predavanj ob diapozitivih s potopisno, krajinsko in umetnostno motiviko.
To ga je, oprtega na njegovo znanstveno delo, spet samoumevno pripeljalo za prvega predavatelja o fotografiji na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete (1984–1989). S tem je postala tudi fotografija akademski predmet.
Ko je vse to opravil, se je vrnil k temu, kar je po mojem mnenju bistveno za razumevanje njegove zrele osebnostne drže: po svojem najglobljem osebnem vzgibu je pravzaprav pripovedovalec lepih zgodb. Znanstveni govor je v tem le eden izmed načinov, kako kaj in komu povedati.
