Mitja Ficko: »V slikanje se bodisi zaljubiš ali ne. Jaz sem se«

V stiku z barvo je, kot vedno v zgodovini, še vedno nekaj posvečenega in obrednega.

Objavljeno
30. maj 2016 11.19
FICKO Mitja, 27.5.2016, Maribor [mitja ficko]

Prosim, čuti namesto mene, medtem ko me ni. To je naslov razstave Mitje Ficka v Studiu Umetnostne galerije Maribor, ki izpostavlja avtorjevo osrednjo intenco, namreč aktivacijo čutil ter povrnitev sposobnosti čudenja nad magičnostjo bivanja, ki se zdi že dolgo izgubljena.

»Trendi so danes drugačni, žal so bolj ali manj omejeni na racionalno dojemanje sveta, glava, ki povsem dominira, je nekako ločena od telesa, skladno s tem so številni naši čuti ohromljeni,« pravi Ficko. Po njegovem mnenju razum pač filtrira, selekcionira in v končni konsekvenci tudi kastrira naše sposobnosti celovitega dojemanja.

Sicer smo ugotovili, da nas razum ne more v celoti zadovoljiti, zato hlastno grabimo po različnih receptih, ki se ponujajo, pri čemer je potrebno veliko pazljivosti, da se lahko orientiraš, kaj je relevantno in kaj zgolj zavajanje šarlatanov. Je pa seveda vse, kar potrebujemo, že v nas, le pot do teh vsebin je treba najti.

Na zadnji razstavi v galeriji Equrna ste predstavili svojevrsten mini manifest Nazaj v votlino, v katerem ste poudarili, da notranji­ glasovi zazvenijo šele, ko se umaknemo zunanjemu hrupu. Težka naloga.

Danes to res ni enostavno. Tudi o sebi ne morem reči, da živim v nekakšni votlini, če bi, se s tem problemom sploh ne bi ukvarjal in tudi potrebe za pisanje manifesta ne bi bilo. Poznam pa pot vanjo, uspeva mi, da se občasno izklopim od šumov zunanjega sveta in prisluhnem lastnemu ritmu. Kako si osmisliti življenje je kompleksen in dolgoročen projekt, včasih se mi zdi, da je velik dosežek, četudi nam to uspe šele v pozni starosti.

Lahko tukaj slikarstvo še odigra svojo vlogo, čeprav se ponuja toliko atraktivnejših vizualnih zvrsti in vsebin, proces animiranja in angažiranja gledalca pa je vse bolj zapleten?

Nedvomno imamo ob izgubi celovitega percepcijskega aparata tudi težave s sposobnostjo koncentracije. Sam pravzaprav v tem smislu nisem agresiven, ne borim se za gledalca, posamezniku prepuščam, ali se bo posvetil delu in poskušal vstopiti vanj. Izhajam iz lastne izkušnje svojevrstne katarze, ko ugotovim, da je neka slika končana, ko sem po nekaj dneh, tednih, mesecih ali celo letih prepričan, da ji ni mogoče ali treba ničesar dodati oziroma odvzeti.

Ima pa klasična slika tudi nekaj prednosti, opravka imamo s fizičnim objektom, ki je taktilen in vsebinsko zaokrožen ter za razliko od drugih umetnostnih zvrsti nekako samozadosten.

Gre za celovito izkušnjo, dogajanje je – podobno kot v naravi – hkratno in tako intenzivno, razmišljanje se umakne drugačnim možnostim identifikacije s podobo.

Format tukaj igra pomembno vlogo. Ne gre zgolj za tradicionalen pogled skozi okno, pri veliki sliki skozi to okno tudi vstopiš v nov svet.

Gre za pomembne razlike tako pri produkciji kot dojemanju. Velikega platna ne slikaš z zapestjem, ampak s celim telesom, praviloma platno položim na tla, veliko hodim okrog­ njega, saj mora funkcionirati z vseh strani, če ni napeto na okvir, se lahko sprehodim tudi po njem.

Praviloma delam z zelo razredčeno barvo, ki jo moraš čutiti tudi na sebi, podoba nastaja in izginja, nekako se izseljujem iz slike, da ostane samo še sled nečesa. Pomembno je, da slika nastane kot enkraten vdih in izdih, če je ta stik prekinjen, je lahko podoba izgubljena, posamezni elementi lahko funkcionirajo kot tujek, celovitost in enotnost ­razpadeta.

Ljubljanska likovna akademija je bila pogosto deležna kritik, da je preveč konservativna, vendar metjejska spretnost vendarle še nekaj šteje. Pri Janezu Berniku in Gustavu Gnamušu ste nedvomno pridobili te veščine?

Ko sem prišel v Ljubljano na akademijo, nisem razumel slikarstva. Profesorjem sem dejal, jaz sem goba, ki je pripravljena vpiti vse, kar mi lahko ponudite. Bernik ter Gnamuš sta mi v tem pogledu resnično dala veliko, naučil sem se komponiranja čistih slikarskih vrednosti, kar mi je omogočilo popolno identifikacijo z avtonomnim likovnim jezikom, v katerem ni tako pomembno, kaj, temveč, kako nekaj narediti. Seveda sem s tem nekakšen dedič modernizma, ki se je posvečal izčiščenju vsega balasta in kot končni cilj izpostavil čistost forme, vendar je to nujno izhodišče, na podlagi katerega lahko nato počneš, kar si želiš.

Podiplomski študij pri Metki Krašovec vam je odprl vrata tudi v figurativnost in ­pripovednost.

Vse se je izteklo skoraj idealno. Ko sem bil že nekoliko sit izčiščene abstraktne forme, me je Metka Krašovec podprla v moji lastni poetiki. Dokončen prelom z akademijo – kar ni mišljeno kot nekakšen obračun, temveč kot nov lastni avtonomni izraz – je bilo dolgo popotovanje prek Balkana na Bližnji vzhod, v Sirijo, Jordanijo in Izrael, ki se je končalo z nekajtedenskim bivanjem pri menihih na grškem polotoku Atos.

Tam marsikdo res živi v votlini.

Res je nekaj puščavnikov, ki živijo povsem izolirano, vendar če ne poznaš njihove lokacije, jih je skoraj nemogoče odkriti. Je pa bila že samostanska izkušnja dovolj poučna in vznemirljiva.

Zadnjih nekaj let ste redni gost v Leipzigu, ki s tako imenovano novo leipziško šolo velja za poseben fenomen revivala figuralike in klasične vizualne pripovednosti, ki marsikje drugje še ni ­rehabilitirana.

Leipzig se je pokazal za najboljšo izbiro, tam se res počutim kot doma. Če pustimo ob strani razkošje sto kvadratnih metrov velikega ateljeja, so tam številni avtorji, ki so mi vsebinsko, formalno in estetsko zelo blizu, saj dopolnjujejo klasično slikarsko produkcijo z novimi vsebinami.

Čeprav se na vsakega umetnika­ ­hitro prilepi etiketa, na vas, recimo,­ nekakšnega postnadrealista ali sodobnega magičnega realista, četudi ima nadrealizem danes akademski nadih in prav malo opraviti z aktualnimi izpeljavami?

Veliko sem razmišljal, kako se izogniti temu. Moja pot je precej drugačna kot pri klasičnih nadrealistih, zanima me predstaviti različne plasti bivanja. Ljudje smo praviloma omejeni na eno samo realnost, čeprav jih obstaja nešteto, zato postav­ljam za osnovo princip, ki sem ga poimenoval črna dialektika. Črnina je praprostor, iz katerega izhajajo ideje in pravzaprav vsi fenomeni, ki se nato materializirajo.

To je eterična podoba, ki pulzira, se pojavlja in spet izgine. Mnogi gledalci se ustrašijo te črnine, saj črna barva za razliko od vseh drugih nima simboličnih pomenov in podpomenov, črna predstavlja globino, iz katere se vedno pojavi nekaj novega, drugačnega, ­kontrastnega.

Pri manjših risbah ste tudi jasno ilustrativni in se ironično navezujete na aktualne probleme sodobnega sveta, kot je recimo podoba meniha, ki sedi pred odprtim prenosnim računalnikom.

Včasih imam potrebo, da kakšno idejo na hitro vržem na papir. Res smo danes v nenavadnem položaju, ko pogosto prek tehnoloških vmesnikov posredujemo ali sprejemamo sporočila, in to ne zgolj vsakodnevnih informacij, temveč tudi kompleksnejše vsebine. Danes ni nič nenavadnega, če ima kdo svojega guruja v New Delhiju ali San Franciscu in prek skypa sprejema vsakodnevna navodila, vendar v primerjavi z neposrednim osebnim stikom takšna komunikacija seveda ne more biti optimalna.

Vas nikoli ne zamika, da bi uporabili tudi nove tehnologije, ki seveda sploh niso več nove?

Eden prvih stavkov, s katerim nas je na akademiji nagovoril Janez Bernik, je bil: Slikar ni šprinter, slikar je maratonec. Ta stavek se mi je zelo vtisnil v spomin. Ali se zaljubiš v slikarstvo ali pa se ne, jaz sem se, in ta medij mi povsem zadošča. Če ga obvladaš, si lahko suveren tudi v instalacijah, videu in drugih praksah, če ne, imaš težave povsod. V slikarstvu so subtilne vibracije, ki jih naše telo nezavedno zaznava, tudi v stiku z barvo je – podobno kot vedno v zgodovini – še vedno nekaj posvečenega, obrednega.­

Ne glede na to, kako se razvija vizualna umetnost, sem prepričan, da bo slikarstvo obstajalo, dokler bo obstajalo človeštvo. To je primarna potreba, kot denimo kuhanje; naj nam ponudijo še tako raznovrstno priprav­ljeno hrano, ki jo je treba le segreti v mikrovalovni pečici, klasična priprava hrane z vsem, kar sodi zraven, nikoli ne bo izbrisana.

Pojavljate se na spletni strani galerije Saatchi, kar se zdi velik dosežek, res pa je to multinacionalka, ki ima v prodajnem programu že nekaj sto tisoč umetnikov z vseh celin.

Pred leti so me povabili, vendar sem takrat sodeloval z eno od berlinskih galerij in sem jih zavrnil. Ko je moj galerist spremenil način delovanja, sem sprejel vabilo galerije Saatchi, čeprav se zavedam, da je to dvorezno, ker je kakovostni razpon pri njih zelo velik, ponujajo tako vrhunska kot podpovprečna dela. Ampak na področju prodaje svojih del sem, priznam, precej len, za razliko od številnih drugih avtorjev nimam posebnega smisla za marketing.