Tiskane izdaje
Marko Modic (1958) se je doslej predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini ter izdal več kot ducat fotografskih monografij, kot je knjiga Unseen ali Oyster Doubt. Ob razstavi v Galeriji Jakopič (na ogled bo do 26. aprila) bo izšel pregledni katalog z več kot sto fotografijami in fotomontažami, besedili in Modičevimi risbami.
Tokratna razstava Peti element je izbor iz celotnega opusa fotografovih del, ki – kot pravi sam – obsega petdeset tisoč enot. »Bilo bi jih milijon, če ne bi sam sproti delal selekcije,« je pojasnil v galerijskih prostorih, ki so potopljeni v temo, da v njih ni mogoče videti lastnih nog, le barvne fotografije, ki blago osvetljeno žarijo na temnih stenah.
Redkeje se kustosi zakopljejo kar v celoten opus, kot se je kustosinja Marija Skočir na tokratni razstavi. »Na razstavi, ki sem jo imel v Kanadi, so, recimo, hoteli, naj jim sam naredim izbor dvesto fotografij. Marija Skočir pa si je ogledala vse moje digitalne in analogne posnetke.«
Izbrala je 53 fotografij, »vendar to ne pomeni«, je pojasnila Skočirjeva, »da je avtor nekritično postavil predme na tisoče fotografij. Njegov opus je bil v vseh teh letih nekajkrat presejan skozi njegovo lastno kritično sito. Modičeve fotografije so lahko motivno in vsebinsko zelo drzne, učinkovite. Sama nisem hotela izbrati tistih, ki kričijo po tem, da bi stopile iz vrste. Ko so naselile galerijo in ko sem jih v prostoru lahko povezala v zaokrožene vizualne pripovedi znotraj ciklov, so še vedno presenetile z intenzivnostjo. Izbirala sem jih ne glede na letnico nastanka, ne glede na analogni ali digitalni medij in ne glede na to, ali je šlo za 'čiste' fotografije ali fotomontaže.«
Razvrstila jih je v štiri sklope osnovnih elementov (zemlja, zrak, voda in ogenj), medtem ko je peti element, kot so poimenovali razstavo, ravno tisto, kar je vseprisotno in kar te meje zabrisuje. »Izbirala sem torej fotografije, v katerih je bilo mogoče najti nekaj več, pokazati, o čem govori avtor, ko zatrjuje, da deluje po določeni alkimijski kreativni formuli.«
Alkimija
V čem je torej fotografova alkimija? Značilni so izrazite barve, vzorci, detajli in kontrasti, objekt slikanja pa je večinoma neprepoznaven.
V tem njegovem barvnem svetu fotografij so v galeriji fotografije postavljene druga ob drugo iz celote tridesetih let, enakovredno, brez kronologije nastajanja. Tudi ni razvidno, katere so nastale analogno in katere digitalno, katere so rezultat fotomontaže, kar je njegova stalnica od začetka v osemdesetih letih, in katere so čiste fotografije, čeprav delujejo kot kolaži.
Fotomontaže
Že njegove prve fotografije v sedemdesetih letih so končale v fotokolažih. Kmalu je začel s fotomontažami in prešel v abstraktno fotografijo, ki predstavlja glavnino njegovega opusa. »Kot mi ni bila dovolj smučarija na Krvavcu in smo se začeli smučati po meliščih in po kraterju Vezuva, mi ni bilo dovolj, da sem delal portrete ljudi, recimo z Jazz festivala, kamor sem rad hodil. Vedno sem jih moral potem še malo skriviti in predelati. Tako sem začel s fotomontažami, ki so bile velikokrat figuralne, vendar so bile na njih stvari, ki se jih je dalo prepoznati. Potem sem prišel do neke senzibilnosti, ko so začela nastajati dela, pri katerih ni bilo več razvidno, ali so fotomontaža ali čista fotografija.«
O abstraktni fotografiji ni nikoli govoril. »Ob moji prvi razstavi v Moderni galeriji leta 1988 je Jure Mikuž svoj spremni tekst naslovil Ekran sanjskih podob, a zame to sploh niso bile sanjske podobe. Kar sem fotografiral, je bil zame čisti realizem, čeprav lahko nekomu deluje sanjsko, pravljično, kot iz drugega sveta. Meni ne. Tudi če sem delal fotomontaže, je vse, kar je bilo na njih, obstajalo zares. Enako delam zdaj. Kustosinja razstave Marija Skočir je uspešno pokazala, da čista fotografija in fotomontaža nista ločeni celoti, temveč sta na razstavi sopostavljeni.«
Vzporedni izrazi
V osemdesetih je njegov svet deloval precej ekstremno. Ne samo da je veliko potoval, s prijatelji so smučali po meliščih Nanosa in v kraterje vulkanov, po dnu morja in po Cerkniškem jezeru s hitrostjo avtomobila v neznano čez rogozje. Takrat je fotografskim ekspedicijam dodajal performanse, leta 1988, recimo, se je s strehe vhoda v Moderno galerijo spustil po vrvi in z motorno žago razrezal vhodna vrata. Ali kasneje, ko je o njem BBC snemal dokumentarni film in so v Iškem Vintgarju polili vodo z bencinom in zažgali.
Zdaj so preformansi že preteklost. Na razstavah dodaja risbe (tako tudi na tokratni), ob slikanju pa tudi piše in dela glasbo. »Ni se mi več treba zažigati in z motornimi žagami metati čez fasado. Zdaj imam drug naboj in drugo govorico. Tekste pišem zato, ker se skoznje izražam enakovredno kot skozi fotografijo ali risanje.« Ti preskoki med mediji mu omogočajo, da se lahko vrača k fotografiji s svežimi idejami.
Performansi v devetdesetih so nastajali tudi ob ognju in v vodi, a voda je ostala. Temu projektu se posveča ves čas. Gre za trideset let nastajajočo zbirko o tematiki, ki ga navdušuje vse življenje. »O projektu voda bi rad naredil zajetno knjigo,« pravi.
Fotografski credo
Kot fotograf odklanja photoshop in posege v fotografijo, tudi računalniško obdelavo in postprodukcijo fotografij. »Uporabljam fotoaparat. Nikoli ne dodajam barv ali filtriram. Nekaterim je photoshop kot radirka in svinčnik. Naj ga uporabljajo. Jaz ga ne.« Nikoli ne poslika na stotine fotografij istega motiva, temveč si ustvari popolno kompozicijo, se postavi in pritisne. Njegova dela so brez izrezovanja in modifikacij. Pri fotografiji mu gre za trenutek.
»Reagiram, ko se stvari v meni sestavijo. Takrat pritisnem sprožilec. Če se ne sestavijo, fotografije niti videl ne bom. To je poseben šah, ki ga igram sam s sabo. Nimam nasprotnika in ničesar ne dokazujem. A kdaj sprožiti? Ko se stvari kot zobata kolesca leve in desne možganske polovice sestavijo. V tistem trenutku prst pritisne in naredi klik. Če pritisnete prej ali kasneje, zamudite trenutek in posnetek lahko vržete v smeti. Pri meni ne gre za naključje. Nikoli nisem posnel sto fotk, češ, ena med njimi bo že dobra. Vedno sem delal tako kot na Finskem, ko gredo fantje lovit volka in imajo samo eno puščico in lok ter jih zelo zebe. Tistega volka lovijo tri dni in imajo na koncu samo en strel. To me zanima. Zanima me en strel.«
