Mojster in njegovi duhovni nasledniki

Soočanje med znanim in manj znanim Francetom Miheličem in škofjeloškimi likovnimi ustvarjalci.

Objavljeno
14. december 2015 12.16
Marjana Hanc
Marjana Hanc

Loški muzej je ob dvajsetletnici Galerije Franceta Miheliča v Kašči na Spodnjem trgu v Škofji Loki obnovil in posodobil razstavne prostore. Od konca prejšnjega tedna sta na ogled novi postavitvi, in sicer v zgornjem prostoru Znani in neznani France Mihelič, ki je nov izbor iz donacije rodni Škofji Loki, v spodnjem pa je to razstava članov Združenja umetnikov Škofja Loka Zbirka v nastajanju.

Bliže evropskim standardom

Dela enega najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja, slikarja, risarja, grafika, ilustratorja in pedagoga Franceta Miheliča (1907–1998) so v številnih zbirkah galerij in muzejev po vsem svetu, v Sloveniji jih je po dosegljivih podatkih največ v Narodni galeriji, Moderni galeriji, Mestnem muzeju Ljubljana, Umetnostni galeriji Maribor, Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož in dislocirani enoti Loškega muzeja v Kašči. Umetnik je namreč Škofji Loki v spomin na rojstni kraj Virmaše leta 1995 poklonil 59 svojih risb, grafik in slik, večino iz 60. in 70. let, občina pa je poskrbela, da so v eni največjih stavb v mestu, v kateri so nekoč shranjevali žito, še istega leta uredili galerijo s stalno postavitvijo njegovih del. Franceta Miheliča so naslednje leto zaradi izjemno dragocenega darila imenovali za častnega občana. Za svoja dela je prejel številna državna in mednarodna priznanja, med njimi tudi trikrat Prešernovo nagrado – prvo je dobil leta 1949 za deli Kolona v snegu in Vaška ječa, leta 1955 za grafični opus, deset let pozneje pa še za idejno zasnovo figuralnega in scenskega inventarja za lutkovno uprizoritev Maeterlinckove Sinje ptice.

Kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič je pojasnil, da je bil za umestitev galerije v Kaščo pred dvajsetimi leti najbolj zaslužen umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša, tudi Miheličev osebni prijatelj in odličen poznavalec njegovega dela. S to zadnjo prenovo smo galerijske prostore približali evropskim muzejskim standardom, je poudaril kustos.

Večja dela v olju in akrilni tehniki

Ptuju, kjer se je Mihelič tudi očitno dobro počutil, je podaril več kot tisoč del že leta 1992. In v mestu ob Dravi so že pred Škofjeločani uredili galerijo in jo poimenovali po umetniku. »Med deli na Ptuju prevladujejo risbe manjšega formata, medtem ko imamo v Škofji Loki njegova večja dela, izvedena v olju in akrilni tehniki, litografije in večbarvne lesoreze ... Na platnih je upodobil grotesknega kurenta, skrivnostno Dafne, vešče, kompleksna demonična bitja. Njegova hči Alenka Puhar je povedala, da so ga od rane mladosti zanimala čudna groteskna bitja ... Mihelič spada v sam kakovostni vrh evropskega fantastičnega slikarstva, o tem ni nobenega dvoma. Poseben pa je bil v tem, da je v ikonografske zasnove uvajal momente iz mitologije. V slikarstvu je torej počel podobno, kot je to počel Prešeren v poeziji,« razmišlja kustos Soklič.

V zgornjem nadstropju škofjeloške Kašče si je zdaj tako mogoče po Sokličevem izboru ogledati 44 Miheličevih že do zdaj znanih del, na ločenem panoju pa še 60 do zdaj neznanih skic in risb iz zasebne zbirke, ki so jih v muzeju preslikali. Lastnik, ki noče biti javno imenovan, jih je Loškemu muzeju odstopil za potrebe dokumentiranja. To so zanimive risbe, nastale v letih od 1934 do 1936, ko je Mihelič služboval kot pomožni učitelj risanja v Kruševcu v Srbiji in nato na Ptuju, kjer je živel do začetka vojne leta 1941. Te risbe dajejo vpogled v risarskeo veščine in gre za priprave na večja monumentalna dela, dodaja kustos.

Miheličeva hči Maja Dolanc je pojasnila, da tudi ona prvič vidi risbe in skice iz zasebne zbirke, čeprav se motivi pri očetovem ustvarjanju ponavljali. Osebno ji je najbolj všeč serija grafik in akrilov, na katerih je oče upodabljal Dafne. »Takšne predstavitve svojih del v Kašči bi si želel vsak umetnik. Dediči pa si želimo, da bi bila galerija v Škofji Loki bolj dostopna javnosti, kajti obiskati jo je mogoče le ob predhodni prijavi in mnogi sploh ne vedo zanjo,« je dejala. Z njo se je strinjala tudi na odprtju navzoča Miheličeva hči Alenka Puhar. Po dogovoru z direktorico Loškega muzeja Sašo Nabergoj naj bi se v prihodnje to res spremenilo, saj, kot je napovedala, bodo galerijo zbudili iz dremeža. Občasno bodo izpostavljali posamezna Miheličeva dela, pripravljali študijske razstave in pogovore.

Aktualna umetnost

Kot zanimiva pa se je že ob odprtju v petek zvečer izkazala razstava loških likovnih ustvarjalcev iz Zbirke v nastajanju, ki je na ogled v prvem nadstropju galerije. Gre za soočenje med mojstrom Miheličem in aktualnimi umetniki. To so France Berko Berčič, Rado Dagarin, Barbara Demšar, Irena Jeras Dimovska, Boge Dimovski, Tina Dobrajc, Janez Ferlan, Pavel Florjančič, Metod Frlic, Peter Gaber, Mito Gegič, Herman Gvardjančič, Janez Hafner, Zdenko Huzjan, Boris Jesih, Jurij Kalan, Tomaž Lunder, Franc Novinc, Boris Oblak, Mirna Pavlovec, Barbara Pintar, Matej Plestenjak, Iztok Sitar, Maja Šubic in Marij Vrenko. Prav je, da Miheličevi duhovni nasledniki dobijo vsaj občasno priložnost razstavljati v galeriji, so odločeni v Loškem muzeju.

Posebno vez z mojstrom pa ima Herman Gvardjančič, profesor risanja in slikanja na akademiji za likovno umetnost, ki ga kritiki uvrščajo v kakovostni vrh slovenskega »temnega« modernizma. »V prvem letniku me je Mihelič poučeval portretiranje in kot eden redkih v generaciji sem pri njem prejel desetico. Naj premislim, da, to je bilo leta 1965 ... Malo prej mi je njegova hči Alenka Puhar dejala, da je bil kot profesor siten, no, jaz bi prej rekel, da je zahteval disciplino in je bil profesor, ki nas je dejansko veliko naučil. Bil je predvsem izvrsten risar in to srečanje v Kašči z deli njegovih študentov in zdaj še mlajšimi oziroma tudi temi, ki so bili moji študenti, je zelo zanimivo ...« Gvardjančič je pojasnil, da je zamisel o Zbirki v nastajanju porodila prav njemu, saj je želel povezati loške umetnike. »Pred štirimi meseci pa sem obupal. Kot predsednik združenja sem zaradi nemogočih razmer odstopil, kajti eno leto nismo imeli na voljo skoraj nobenih sredstev in naše delo je bilo onemogočeno. Kljub temu si bom tudi v prihodnje prizadeval, da bi se Zbirka v nastajanju razširila in dobila večje prostore. Kajti umetniki so še vedno tu, doma. In rojevajo se novi,« je poudaril sogovornik.