Muzejske dragocenosti: čupa Marija

Čupa iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja je preprost ribiški čoln, dolg sedem metrov in širok sedemdeset centimetrov, stesan iz enega debla, v našem primeru hoje.

Tovrstna plovila so izdelovali ribiči sami in tisto, ki ga hrani SEM, je bilo narejeno leta 1898 na domačiji pri Babčevih v Nabrežini pri Trstu. Čupa je edini primer morskega deblaka v Evropi, ki so ga uporabljali še do druge svetovne vojne. Obliko čolna in njegov način izdelave ter uporabe so naši predniki prinesli še iz pradomovine, kjer so jih uporabljali za ribolov in prevažanje po rekah in jezerih.

Čupa je bila razširjena ob vsej jadranski obali, od Kotorja do Tržaškega zaliva, ribiči pa so jih morali po vsakem ribolovu potegniti na breg, ker ni bilo pristanišč. Čupe so se izkazale trpežne in vzdržljive. Da je čupa ohranila bočno stabilnost in je lahko plula po valovitem in mnogokrat razburkanem morju, sta k opremi spadali še dve glavni vesli, dolgi po šest metrov, ter petmetrski prečni drog teslir. Imela je tudi tretje, pomožno veslo, dolgo tri metre. Razmerje med dolžino in širino čupe priča o razmeroma veliki hitrosti in manjši gonilni moči. Zaradi tega je prišla prav za vse vrste ribolova, tudi tunolov »po slovensko«, ki je potekal v poletnih in jesenskih mesecih še do petdesetih let 20. stoletja.

Čupo Marijo je leta 1947 pridobil kustos Milko Matičetov in jo prek takratnih zapletenih meja s cono A in cono B, kjer je bila, z veliko iznajdljivostjo pripeljal v SEM. O njeni zadnji plovbi pri nabrežinskem pristanu obstaja kar nekaj fotografij. Ob odprtju stalne razstave Med naravo in kulturo leta 2006 v prenovljeni razstavni hiši na Metelkovi ulici v Ljubljani je čupa dobila zasluženo osrednje mesto pri prikazu morskega ribištva. Ob njej v muzeju predvajajo tudi dokumentarni film, v katerem Zdravko Caharija - Babčev iz Nabrežine pripoveduje zgodbo o čupi Mariji, ki jo je tudi sam uporabljal.