Tiskane izdaje
Bliža se november, mesec, ki je na vsakoletnem koledarju osrednjih dražbenih hiš ob spomladanskem maju tisti, od katerega si obetajo največ dobička.
Kot vselej, tudi pred letošnjim novembrom v oddelkih za stike z mediji pri Christie's in Sotheby's v javnost pošiljajo podatke o tem ali onem »seminalnem« ali »ikoničnem« Koonsu, Giacomettiju, Van Goghu ali Modiglianiju, katerih usoda se bo kmalu odvrtela pred dražbenimi kladivci, a so se pred jesenskim vrhuncem dražb oglasili tudi v inštitutu FAEI (Fine Art Expert Institut), specializiranem za ugotavljanje pristnosti umetnin.
Inštitut ima kljub angleškemu nazivu domicil v Švici, ki je s svojimi prostocarinskimi območji tradicionalno magnet za mednarodne investitorje v umetnost in petične zbiralce, saj jim omogoča hranjenje umetnin z ustrezno varnostno razdaljo od domačih dacarjev, omenjeni inštitut pa deluje prav na enem takih območij. Na tistem v Ženevi, za katerega ocenjujejo, da je v njem uskladiščenih več kot milijon umetniških del.
Na inštitutu, v katerem ugotavljanje pristnosti umetnin opirajo na niz tehnoloških preiskav (prav poceni niso, analiza posamezne umetnine velja do 15.000 evrov), so izjavili, da je po njihovih ocenah kar okoli 50 odstotkov vsega, kar kroži po mednarodnem trgu umetnin, ponarejenega ali vsaj napačno pripisanega. Tako je za agencijo AFP izjavil vodja FAEI Yann Walther.
Med deli, ki jih sami sprejmejo v analizo, se za ponarejena izkaže kar okoli 70 do 90 odstotkov. Umetnine med drugim raziščejo s pomočjo rentgenskih in ultravijoličnih žarkov ter s pomočjo radiokarbonskega datiranja, pri mnogih pa to ni potrebno, saj že kmalu ugotovijo, da gre za, denimo, izdelek ponarejevalca, ki je preprosto preslikal starejše delo, da bi bilo videti iz pravega obdobja, ali pa se s časom, v katerem naj bi umetnina nastala, ne ujema niti vrsta barv.
