Tiskane izdaje
V štirih desetletjih ustvarjalnega dela je Mojca Smerdu pripravila več kot petdeset samostojnih razstav doma in na tujem, sodelovala na številnih skupinskih razstavah, bila uvrščena v reprezentančne izbore slovenske in jugoslovanske umetnosti doma in na tujem, znana je kot avtorica številnih javnih spomenikov.
Lanska razstava v Galeriji Murska Sobota s preprostim naslovom Skulpture je s skoraj sto deli predstavljala kvalitativni izbor njenega opusa od začetkov sredi sedemdesetih let preteklega stoletja do danes in jo še potrdila kot eno osrednjih imen slovenskega modernističnega kiparstva.
Direktor murskosoboške galerije Robert Inhof je ob razstavi dejal, da se njeni kipi z jasnimi, grafičnimi in preprostimi oblikami naslanjajo na globoko izkušnjo, ki semantizira skupno, zasebno in posebno. Ne glede na to, ali gre za majhne ali velike plastike, tako v odprtem urbanem prostoru kot v naravi ali zaprtem, kliničnem prostoru s svojo organskostjo in duhovnostjo funkcionirajo kot element novih in drugačnih razsežnosti in ga humanizirajo, saj premorejo posebno energijo in iluzijo gibanja.
Nič nenavadnega, z umetnostjo se je seznanila že v zgodnji otroški dobi, glina v očetovem ateljeju je bila ena njenih prvih igrač. »Družinska kiparska tradicija mi je dala ljubezen do umetnosti in s tem željo raziskovati v tem metjeju še naprej,« pravi. Dolgo se je upirala študiju umetnosti, dokler ni spoznala, da se mu ne more izogniti, saj je imela umetnost nenehno v mislih, jo čutila ne samo v glavi, temveč tudi v rokah, in ji ni bilo mogoče ubežati.
Ostaja zvesta klasičnim kiparskim tehnikam, saj ji še vedno – opazujmo otrokovo občutje za taktilnost v njegovi igri – potreba po ustvarjalnosti narekuje, da se lahko najbolje izrazi skozi naravne stvarne materiale. Ne nazadnje je dokazano, da je v prazgodovini najprej nastal kiparski in šele nato slikarski umetniški izdelek. Vendar ostaja odprta tudi za vse sodobne likovne oziroma vizualne prakse.
Za razliko od nekaterih njenih sodobnikov, ki so se distancirali od aktualne produkcije, je še vedno vneta obiskovalka ne samo specializiranih kiparskih razstav, temveč tudi velikih mednarodnih vizualnih manifestacij, kot je Beneški bienale, ali umetnostnih sejmov. »Zame je intriganten vsak umetniški dogodek, ki mi zbudi radovednost, hkrati pa ostaja na visoki izrazni ravni.«
Obenem je tudi kritična. »Če bi mediji dali več prostora likovni kritiki, bi se denimo vprašanja hiperprodukcije, nivelizacije kvalitete in problematike vrednotenja v sodobni likovni umetnosti razčistila,« poudarja. Veliko bolj bi se morali osredotočiti na dosežke naših umetnikov v tujini, na katerih razstavah sodelujejo, v katere mednarodne muzejske zbirke so trajno prešla njihova dela, kam so vabljeni kot umetniki, strokovnjaki in predavatelji, žal pa je medijska odmevnost rezervirana predvsem za športnike.
