Tiskane izdaje
Slovenski Parižan Veno Pilon je njene jasne, formalno izčiščene grafike imenoval kar »deviške«, doma so desetletja ostajale na obrobju. Šele leta 2012 so jih na prvi celostni pregledni razstavi aktualizirali v tivolskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru.
Jutri zvečer bodo skupaj s svojo avtorico pod izrazitim žarometom: osrednjo likovno nagrado Riharda Jakopiča bo letos prejela Tinca Stegovec.
Spomladanski obred podeljevanja najvišje resorske nagrade na vizualnem področju, izza katerega so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov kot pobudnica, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov, se vselej zgodi okrog Jakopičevega rojstnega datuma, letos pa so ga naravnali prav nanj.
Natanko 147 let po rojstvu tega slikarskega prvoborca na področju institucionalno organiziranega likovnega življenja bo nagrada za življenjski opus pripadla slikarki, v prvi vrsti grafičarki in risarki s figuralnega pola tukajšnje umetnosti, ki ji dnevi teko v ljubljanskem Trnovem, nagrado pa bo nemara tudi sama doživela kot le nekoliko zapoznelo rojstnodnevno darilo. V petek je namreč praznovala častitljivih 89 let.
Nekonformistična kariera
Na besedno zvezo nekoliko zapoznelo lahko ob prebiranju dosedanjih zapisov o njeni karieri pomisliš še kdaj. Čeprav se je formirala na tukajšnji likovni akademiji in se zatem kot niz njenih kolegov izpopolnjevala v Parizu – sama ni izbrala ateljeja Johnnyja Friedlaenderja, pač pa prav tako znameniti Atelje 17 britanskega slikarja Stanleyja Williama Haytra –, je ob vrnitvi domov obveljala za nekonformistično umetnico, oddaljeno od prevladujočih trendov in tudi od osrednjih razstav, kakršna je tradicionalni Grafični bienale, na katerem je nazadnje sodelovala davnega leta 1968.
»Veste, saj sem si želela sodelovati, vendar me niso povabili, potem sem pač odnehala. Mnogi so se jezili na Zorana Kržišnika, ki je ustvaril svoj zaprti krog avtorjev, sama pa sem si mislila, se bom pa umaknila v atelje in delala ter se poskušala uveljaviti drugod, tudi v tujini,« je za Delo povedala v času retrospektive v MGLC.
Tedaj se je spomnila tudi starejših povojnih časov: »Vsi so upodabljali srečne ljudi, ki gradijo ceste in proge, jaz pa sem vsak dan videla revščino, še dolgo po vojni smo imeli živilske karte, številni so živeli v barakah, naša petčlanska družina se je preživljala zgolj s skromno očetovo učiteljsko plačo.«
Tematika osamljenosti in ločenosti
Ni bila sicer toliko oddaljena, da stroka njenega dela ne bi zmogla uvrstiti pod krovno oznako Ljubljanske grafične šole, a se od splošnih značilnosti te − tako zapišejo podeljevalci nagrade − razlikuje že po izboru barv. Njene niso temno zamolkle, rjave ali patinaste, pač pa sijoče in jasne, z obilico modrih, rumenih in rdečih tonov, s katerimi ji je prostorske in duhovne razsežnosti uspelo ustvariti tudi na precej ploskovnih grafikah.
Kot je ob njeni pregledni razstavi pred štirimi sezonami v Delu zapisal kritik dr. Lev Menaše, si je svojstveno mesto v razvoju tukajšnjega likovnega ustvarjanja zagotovila z osnovno tematiko osamljenosti in ločenosti, njen celoten opus pa zaznamujeta tudi tehnični in oblikovni perfekcionizem.
Osrednje točke kariere? Doma je s prvo samostojno razstavo v ljubljanski Mali galeriji debitirala leta 1954, do danes v domačem in mednarodnem okolju realizirala 39 samostojnih razstav − najnovejšo so prejšnji četrtek odprli na Gradu Bogenšperk −, veliko je poučevala in potovala po svetu − poleg Pariza se je izpopolnjevala tudi v Italiji −, grafiko pa naposled leta 1988 zaradi zdravstvenih težav s kemikalijami, nujnega zla pri tovrstnem ustvarjanju, opustila.
Ostala sta ji slikanje − osredotočila se je na portret in krajino − in tudi pisanje. Objavila je številne strokovne članke in prevode, leta 2008 pa pri Celjski Mohorjevi družbi izdala tudi avtobiografijo. Njen literarni avtoportret, na naslovnici katerega pa je tudi slikarski, ima preprost naslov Bilo je takole; Romanje za lepoto. Jakopičevo nagrado bo dodala k nizu že prejetih. Denimo nagradi Prešernovega sklada iz leta 1976 in Župančičevi iz leta 1981.
