Nagrajenka Prešernovega sklada Maja Smrekar: Naša živalskost nas dela najbolj človeške

Umetnica raziskuje vprašanje paralelne evolucije v razmerju volk – človek – pes na presečišču umetnosti in znanosti.

tor, 06.02.2018, 12:00

Jurij Krpan, vodja Galerije Kapelica:

Maja je z delom K-9_topologija presegla sebe, presegla je tudi umetniško polje, v katerem deluje. To umetniško delo lahko primerjam s tistimi zgodovinskimi umetninami, po katerih nič ni bilo več, kot je bilo prej.

Cikel projektov K-9_topologija, ki ga je slovenska intermedijska umetnica Maja Smrekar ustvarila v zadnjih štirih letih, ji je lani na festivalu Ars Electronica prinesel eno najpomembnejših nagrad v sodobni umetnosti, zlato niko.

Umetnica raziskuje vprašanje paralelne evolucije v razmerju volk – človek – pes na presečišču umetnosti in znanosti, pri čemer se osredotoča na vprašanje, kaj v prenaseljenem in ekološko načetem svetu sploh pomeni biti človek.

Zlata nika velja za eno najpomembnejših nagrad v sodobni umetnosti. Kaj pomeni za vas? Se vam s tem odprejo nova razstavišča,­ boljše razmere za delo?

Nagrada je zame potrditev tega, da se izplača ostati pri svojem in zdržati, da je torej prav, da nisem popustila pri svoji želji. Nova prizorišča – vsekakor, boljše razmere za delo – to je odvisno od veliko dejavnikov. Vendar ne gre spati na lovorikah, še vedno ostajam na trgu, kjer si je skoraj sleherno pravico treba izboriti. Delo torej nadaljujem vsaj v enakem tempu kot doslej.

Torej že pripravljate nov projekt?

Pripravljam novo serijo projektov, ki bodo povezani s pripovedovanjem zgodb in vzpostavitvijo dialoga z drugim kot skupne niti, ki povezuje jedro vsakega živega bitja. V tem okviru nameravam še naprej kritično preizpraševati probleme sodobnega sveta: raziskovati možnosti življenja na ruševinah neoliberalnega kapitalizma.

Prešernovo nagrado vam je žirija podelila za isti korpus kot na Ars Electronici. Gre za serijo del, ki problematizirajo človeško vrsto kot invazivno in se med drugim poigravajo z idejo sinteze psa in človeka. Kako ste pravzaprav odkrili to temo? So se konceptualna izhodišča razvijala iz projekta v projekt ali ste imeli celoto vseskozi pred očmi?

Izhajam iz družine, ki se je ukvarjala z vzrejo psov. Kot edinka sem veliko časa preživela z njimi in jih dojemala kot družinske člane. Odraščala sem v ruralnem okolju, obkrožena z naravo, ki mi je nudila neizčrpen vir navdiha. Vez s psi je v opusu K-9_topologija postavljena v okvir osebne mitologije, ki se skozi štiri projekte vsebinsko prepleta z biotehnološkimi orodji. Ta kombinacija, ki se je odvijala organsko – iz projekta v projekt, se v končni fazi vzpostavi kot radikalna možnost združevanja obeh svetov.

S tem K-9_topologija razkriva fenomenologijo strahu, pospremljeno z različnimi oblikami »bio­fascinacije« in »biofobije«, kjer se človek in pes prelevita v vzajemno hibridno obliko. Na ta način sem paralelno evolucijo v razmerju volk – človek – pes uporabila kot matrico pri postavljanju vprašanja, kaj v današnjem ekonomsko kompromitiranem, prenaseljenem in ekološko vse bolj uničenem svetu sploh še pomeni biti človek.

Močne reakcije je sprožil vaš projekt Hibridna družina, v katerem se postavite v vlogo matere pasjega mladiča. Kako je nastal ta projekt, kaj je bilo njegovo sporočilo?

Cilj Hibridne družine je bil vzpostaviti empatično distanco do Drugega. Na javni predstavitvi v mojem takratnem studiu v Berlinu so bili obiskovalci priča hranjenju pasje mladičke z mojim kolostrumom, pri čemer smo razpravljali o reproduktivni svobodi v heteronormativni družbi, v kateri se koncept tradicionalne družine zdi vse bolj problematična utvara. Poleg tega sem se v procesu nastanka projekta ukvarjala z razmislekom o humanizmu, ki je postavil naravo kot Drugega, ljudi pa na vrh piramide, ki vlada nad vsemi živimi organizmi. S projektom Hibridna družina, ki se je tesno povezoval z naslednjim in sklepnim projektom ARTE_mis, sem se torej postavila v dokončno pozicijo Drugega.

Sporočilo je bilo povezano z duhom časa, ki ga je čutiti kot stanje vsesplošne krize, kar se med drugim kaže v čedalje večjem porastu različnih oblik radikalnega in agresivnega populizma, na katere je treba odreagirati z radikalnimi umetniškimi izjavami in deli. Temu cinizmu, ki zavrača vse, kar je živalskega, sem se postavila v opozicijo, ki sporoča, da nas naša živalskost dela najbolj človeške.

Delujete na umetniškem področju, tesno povezanem z znanostjo, ki vsaj v Sloveniji velja za marginalno. Kako z vidika uspeha v mednarodnem prostoru gledate na tukajšnjo sceno in kaj najbolj pogrešate pri njej?

Mednarodne in domače nagrade postavljajo slovensko intermedijsko produkcijo na vidnejše mesto na lokalnem in mednarodnem zemljevidu. Tudi v tujini ni vse rožnato, vendar tovrstna umetnost v mednarodnem prostoru nima nišne pozicije, ker obravnava teme in orodja našega vsakdana. Delovanje znotraj tako imenovane intermedijske umetnosti praviloma pomeni hibridno združevanje različnih humanističnih in naravoslovnih področij, zato znanost v svojem delu uporabljam kot enega izmed medijev, ki pa nosi pomembno sporočilno vlogo. Znanost je prisotna v vseh porah našega vsakdanjega življenja, zato menim, da jo je treba naslavljati, ko razmišljamo o duhu časa.

Pri nas pogrešam modrost pri razumevanju produkcijskih pogojev v neodvisni sceni, ki bi izhajala iz odmika od detajlov na širšo sliko, regulacijo umetniškega poklica na sistemski ravni, torej pridobitev pravic, ki bi nas v vseh življenjskih in delovnih obdobjih zaščitile pred prekarnostjo in nam omogočile, da bi se počutili ljudje.

Morda ne bi bilo slabo, če bi tisti, ki postavljajo parametre našega obstoja, preživeli nekaj časa z nami, da bi od blizu spoznali naše vsakodnevne preživetvene taktike, saj se z večino odločevalcev v živo praviloma srečujemo le v izredno negativnih (na primer ko se nam proračun za projekte zmanjša) ali pozitivnih situacijah (na primer ob kulturnih ali drugih državnih praznikih). Takrat je vedenje na obeh straneh skrajno in zato ni pogojev za posluh, zrel razmislek in konstruktiven dialog.

Prijavi sovražni govor