Razstava v Cankarjevem domu, ki je presek Kačičnikovega raziskovanja zadnjih štirih let, ponuja redek in intimen vpogled v koptsko skupnost, v kateri se tradicija in duhovnost spoprijemata z negotovostjo današnjega časa. Fotoesej ne vsebuje le ene zgodbe. Je prikaz njihove vere, sektaškega nasilja in njihovega vsakdanjega življenja.
Razstavljen je sklop 26 fotografij, ki predstavijo največjo krščansko manjšino v Egiptu skozi njihov vsakdanji boj, ki je posledica globoke verske segregacije Egipta po političnih spremembah leta 2011.
Matjaž Kačičnik se je začel ukvarjati s fotografiranjem med študijem na Fakulteti za elektrotehniko. Hobi je kmalu prerasel v objavljanje fotografij v planinskih vodnikih in drugih poljudnoznanstvenih revijah. Pozneje je kot svobodni fotoreporter sodeloval z Dnevnikom, Nedeljskim dnevnikom in Mladino, za katero je leta 2011 posnel reportažo o koptski skupnosti. To je bil njegov prvi stik s potomci starih Egipčanov, ki danes predstavljajo približno deset odstotkov več kot 90-milijonske egiptovske populacije.
Tri leta kasneje se je preselil v Kairo, kjer je spoznal svojo ženo in prek ožjega kroga egiptologov in arheologov, s katerimi je sodeloval na manjših projektih, kmalu postal uradni fotograf organizacije Theban Mapping Project. Kar dve leti je kot eden redkih fotografov dokumentiral faraonske grobnice v Dolini kraljev, enem najslavnejših arheoloških mest na svetu.
Dokumentiranje edinstvene egipčanske kulture je predstavil slovenski javnosti z razstavo Veličastnost kraljevskih grobnic leta 2008. »To je bila posebna izkušnja. Čeprav takrat misliš pretežno na delo, zaradi katerega si tam, si seveda moraš vzeti nekaj časa in občutiti trenutek, ko imaš grobnico le zase.«
Intimni trenutki skupnosti
Dokumentiranje koptske skupnosti je nadaljeval leta 2011, ko je kot fotoreporter spremljal politične spremembe v Egiptu. Tam je začetni solidarnosti Egipčanov ter združenosti muslimanov in kristjanov sledil niz diskriminacij in sektaških napadov. »Ta tema je vedno ostala del mene, vedno sem jo imel v podzavesti in tako sem kot logično nadaljevanje spremljal vse nemire in demonstracije, ki so jih bili deležni. Do danes mi ni uspelo odkriti vseh plasti.«
Leta 2012 je bil izbran kot udeleženec posebne fotodelavnice, v sklopu katere se je lahko intenzivno posvetil dokumentiranju njihovega življenja. Iz tega obdobja je nastala večina fotografij, predstavljenih na razstavi. Kačičnik pravi, da ga je poleg njihovega verskega pogleda na svet zanimal tudi antropološki in kulturni del.
»Po eni strani se mi je zdelo zanimivo, koliko je vera pri njih del življenja, čisto drugače kot pri nas, po drugi pa me je zanimalo njihovo dojemanje sveta. Prav tako mislim, da se je vedno treba boriti za manjšine, ki so zatirane ali prikrajšane.«
Poleg cunamija verskega nasilja fotografije predstavijo tudi intimnejše trenutke skupnosti, ki nam prikažejo vlogo Koptov v egipčanski družbi skozi njihove verske obrede, med romanjem ob prazniku svete Device, velikonočno mašo in kopanjem v reki Nil. Njegove fotografije nas spustijo v koptski vsakdanjik, poln verskih podob, ki si jih mnogi tetovirajo tudi na telesa. Na intimnih portretih ljudi so razvidni bolečina, jeza in ponos.
Ulični prizori predstavijo kairske smetarje zabaline, ki že pol stoletja neformalno delujejo kot smetarska družba, in na ulici speče kopte, ki so morali pobegniti iz mesta Aftih, v katerem je bila med prvim pojavom sektaškega nasilja požgana cerkev. Izrek na napisu zraven spečih vernikov ima močno sporočilo. Večkrat ga je za poudarjanje državljanstva uporabil pokojni papež Šenuda III.: »Egipt ni država, v kateri živimo, ampak domovina, ki živi v nas.«
»Realnost je
Kačičnik, ki sodeluje s številnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z restavriranjem zgodovinskih objektov v Egiptu, se bo ta mesec ponovno odpravil v Dolino kraljev. Tam bo za Univerzo v Baslu dokumentiral na novo odkrita arheološka izkopavanja in faraonske grobnice, ki niso in verjetno nikoli ne bodo dostopne javnosti. Razstava Koptska identiteta bo v Mali dvorani Cankarjevega doma na ogled do 13. aprila.