Tiskane izdaje
Ljubljana – Številni povabljenci so se udeležili slovesnega odprtja prenovljene Narodne galerije in obogatene stalne zbirke. Po nagovorih so odkrili bronasti spomenik kiparja Mirsada Begića dolgoletni ravnateljici dr. Anici Cevc, ki je idejno zasnovala galerijo, kakršna je danes.
Zatem so se obiskovalci sprehodili skozi Sokolsko dvorano, kjer je bila do začetka prenove telovadnica Športnega društva Narodni dom, zdaj pa je v njej zbirka srednjeveške umetnosti. Ob tej priložnosti so odprli tudi vrata ob Cankarjevi cesti, čeprav je glavni vhod še vedno skozi stekleni del poslopja ob Prešernovi cesti. Pročelje je bilo osvetljeno v barvah slovenske zastave, po krajšem ognjemetu je bil petnajstminutni koncert in uradni slavnostni del odprtja je bil s tem končan. Sledilo je druženje.
Za Narodno galerijo je to res srečen konec, v dolgem obdobju prebivanja v tem poslopju se je dogajalo marsikaj, med drugim ji je leta 1945 grozila izselitev, ko so želeli palačo spremeniti v slovenski parlament.
Celotni kompleks treh stavb, zgrajenih med letoma 1896 in 2001 je zdaj med seboj povezan in se razprostira na 12.600 kvadratnih metrih, od tega jih je malo manj kot 4000 namenjenih razstavni dejavnosti.
Veliko bogatejša stalna razstava
Poleg same prenove in posodobitve so pomembne tudi vsebinske novosti. Stalna razstava se je povečala za tretjino, v njej je skoraj 600 umetnin. Po novem sta združena dela, ki sta bila prej razdeljena na slovensko in evropsko zbirko, opazna je tudi geografska širitev na tiste pokrajine, ki so bile do zdaj slabo zastopane, zlasti Štajerska in Primorska, premaknili so tudi zgornjo časovno mejo vse do sredine 20. stoletja. Avtor nove postavitve je Ranko Novak, za prenovo poslopja je poskrbel arhitekturni biro API z Urošem Birso na čelu.
Redni obiskovalci galerije bodo hitro opazili novosti. Med opaznejšimi je »zlati oltar«, ki prihaja z gradu Ortnek nad Ribnico in je spet združen s sliko, narejeno prav zanj: to je Sv. Jurij v boju z zmajem Hansa Georga Geigerja von Geigerfeld. Novi imeni med baročnimi mojstri sta Giambatistta Cignaroli in Guilio Quaglio. Opazno je razširjen oddelek 19. stoletja; zadnja četrtina 19. stoletja je verjetno najbolj kozmopolitski čas, saj so se umetniki šolali, delali ali razstavljali v evropskih prestolnicah od Aten, Rima in Dunaja do Pariza, Berlina, Münchna in Sofije.
Delom Jurija Šubica so dodali nekaj umetnin njegovih prijateljev in sodelavcev. Ivana Kobilca zdaj v zbirki prvič nastopa s tihožitjem, niz njenih portretov pa dopolnjuje slika Dekle v naslonjaču iz budimpeškega Muzeja likovnih umetnosti. Sama slikarka je imela ta portret za eno svojih najboljših del. Primerno mesto so po novem dobili vesnani, ki so si, tako kakor impresionisti, prizadevali ustvariti slovensko nacionalno umetnost, le da so motive črpali iz ljudske zakladnice in ne iz pokrajine.
V stalno zbirko so že vrnili nekaj odlitkov antičnih plastik iz Louvra, ki jih je leta 1927 Narodna galerija pridobila na pobudo Izidorja Cankarja in so lahko zelo dragoceni za študente. Po drugi svetovni vojni so precej odlitkov posodili različnim ustanovam, zdaj pa bi jih radi restavrirali in vrnili.
Od četrtka do nedelje bo vstop v galerijo prost. V soboto so še posebej vabljeni otroci in družine. Deležni bodo ustvarjalnih delavnic, igrarij, predstavili pa jim bodo tudi novo Galovo sobo, na las podobno tisti, v kateri je prebival škrat Gal.
Nedelja je še zlasti namenjena tistim, ki bi radi ustvarjali po navdihu umetnin. V družbi akademskih slikark se bodo lahko obiskovalci sprehodili skozi zbirko s skicirko v roki in na papir prenesli kakega od detajlov z razstavljenih umetnin. Vsako polno uro bodo tudi kratka vodstva ob izbranih umetninah.
