Nekaj komentarjev z Onkraj naše oble

Od junija je v Moderni galeriji in še na dveh drugih lokacijah na ogled trienale sodobne umetnosti U3 z naslovom Onkraj naše oble, ki ga je letos kuriral ruski kustos in mednarodno uveljavljen teoretik Boris Groys. Za komentar razstave, ki bo odprta do 18. septembra, smo poprosili vodje nekaterih umetniških institucij ter poznavalce in akterje sodobne umetnosti.

Andreja Hribernik, KGLU (Koroška galerija likovnih umetnosti):

Sama sem z zanimanjem pričakovala tokratno razstavo U3, predvsem zaradi izbranega kustosa Borisa Groysa. Nekoliko me je presenetila metoda izbiranja umetnikov za razstavo, ki je delno temeljila na razpisu. Razpisi po mojih izkušnjah lahko poskrbijo za pozitivna presenečenja, kar se je na nekaterih mestih gotovo zgodilo tudi v tem primeru, je pa slaba plat razpisa to, da, zlasti kadar so tematsko omejeni, kakršen je bil pri razstavi U3, velikokrat umetniki zelo dobesedno povzamejo temo. To po mojem mnenju odseva sama razstava. Opazna je namreč razlika med deli, ki jih je kustos izbral s povabilom, in tistimi, ki so bila izbrana na natečaju. Večina del na razstavi U3 odseva širše razumevanje kozmosa, kar še posebej poudarijo stvaritve kitajskih in ruskih umetnikov, medtem ko se nekatera dela neposredno navezujejo na vesolje, kar me je kot obiskovalko nekoliko zmedlo. Kljub temu menim, da je tokratna razstava U3 zanimiv premik v primerjavi s prejšnjimi, sploh zaradi tematske osredotočenosti in mednarodne razsežnosti.

Nevenka Šivavec, Mednarodni grafični in likovni center (MGLC):

Ker smo veliko umetniških del na tokratnem trienalu slovenske umetnosti že videli in je gotovo bolj zanimiv za čisto nove obiskovalce, za hipec postojmo v njegovem »središču«, v muzejski inscenaciji vrta yaji, ki je delo skupine kitajskih umetnikov in kustosov. Kitajski vrt je z referencami na taoistično kozmologijo častil harmonijo človeka in narave, vrt yaji pa je bil poleg tega tudi ekskluzivno zbirališče pesnikov in učenjakov, v katerem je skozi izkušnjo ustvarjanja in komentiranja nastajala umetnost. (V spremljevalnem besedilu kitajska kustosa ponujata primerjavo z modernim muzejem.)

Vzemimo, da je U3 ta vrt – in to je zlahka! V Groysovem vrtu yaji je prav zares zbrano veliko modrosti in premišljevanja sodobne kozmične tesnobe; je tako kot starodavni yaji »elegantna združba«, srečanje zgolj skrbno izbranih izobražencev in umetnikov. Prav tako je katalizator za povezovanje s kozmosom in ima potencial, da vodi k izkušnji umetnosti, da »izvabi« transcendenčni, estetski, tudi politični moment. Edino kar umanjka, je živost (v vrtu yaji, beremo v spremnem besedilu, živost pomeni užitek pri stiku z bitji in stvarmi sveta). Pri tem močno pogrešamo tiste mlade ali neznane poete, ki bi spoštovanja vrednemu »kraju srečanja« dodali dimenzijo še nevidenega, pa tudi te, »ki so šli dlje« …

Žiga Kariž, vizualni umetnik in predavatelj na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje:

Po zadnjih triletjih in nezanimivih U3 sem začel nanj gledati kot na rahlo utrujen format predstavitve »novih tem in pojavov« slovenske umetnosti. Letošnji U3 pa je bil zame relativno prijetno presenečenje, sploh zanimiva so se mi zdela dela nekaterih mlajših umetnikov, na primer postavitvi tandema Lenke Đorojević in Mateja Stupice ter Borisa Beje sta se lepo ujeli v prostornost Moderne galerije. Tokrat res ne dobiš občutka, da dela poplesujejo v prevelikih čevljih. Ponovno so mi bile všeč tudi slike Staša Kleindiensta, ki pa so žal (kar velja za vse slike na razstavi) prav ponesrečeno postavljene. Škoda, saj gre za dobra dela v lepih prostorih. Sicer pa je z U3 očitno tako, da je po sramežljivih začetkih hitro dosegel svoj vrhunec s kultno Weiblovo edicijo v devetdesetih letih, ki se ji je do zdaj še najbolj približala naslednja Podnarjeva, na nov vrhunec pa še čakamo.

Alenka Gregorič, vodja Mestne galerije Ljubljana in galerije KC Tobačna 001:

U3 se je iz trienala sodobne umetnosti v Sloveniji preimenoval v trienale sodobne umetnosti. Zaradi vključevanja mednarodnih umetnikov je sprememba osnovne ideje te manifestacije povsem logična poteza in nič kar bi posebej motilo obiskovalca. Razstava teoretika in kustosa Borisa Groysa ima namreč vse kvalitete dobre razstave – dobro izhodiščno tezo, podkovano s teorijo, dober izbor umetnikov in nenazadnje odlično postavitev, ki je tu in tam celo nekoliko preveč teatralna, pa vendar, zaradi pri nas vse prevečkrat suhoparnih postavitev, toliko bolj dobrodošla. Nikakor pa ne moremo spregledati dejstva, da so bila skoraj vsa predstavljena dela slovenskih umetnikov v zadnjega pol leta videna v ljubljanskih muzejih in galerijah.

Jurij Krpan, vodja galerije Kapelica:

Moj prvi vtis ob ogledu trienala je bil pričakovano nevtralen. V skoraj petindvajsetih letih izmenjavanja domačih in kuratorjev, vabljenih iz tujine, se je nekako ustalila praksa, pri kateri slovenski kuratorji izkoristijo privilegiran dogodek za poglobljeno srečanje s katero od perečih tem, ki so slovenski umetniški sceni notranje določujoče. Medtem ko gostujoči kuratorji oddelajo svoje delo v simultanki bežnih srečanj z umetniki, ki so do zdaj pripeljala do razstav s pričakovanim naborom umetniških imen (of-the-shelf). Konceptualno izmenjevanje slovenskih in tujih kuratorjev je strateška gesta Moderne galerije, ki slovenskim umetnikom omogoča, da stopijo v stik z zvenečimi kuratorskimi imeni, ki jih nato morebiti povabijo še kam. Tako vidim U3 v njegovi ambivalentnosti kot dva projekta v enem: tistega, ki je kuriran s tujci in ustvarja neko potencialnost sodelovanja v prihodnje (o razstavi v Ljubljani pa ne gre izgubljati besed), in tistega, ki je predvsem zanimiva razstava tukaj in zdaj ter kot tak umetniški dogodek par excelence. Potemtakem bi bilo treba ocenjevati predvsem, koliko sodelovanj v mednarodnem prostoru je vzniknilo iz sodelovanja s pomembnimi tujci in koliko so umetniške kariere slovenskih umetnikov pridobile s tem, da je Moderna galerija ustvarila priložnost za neposreden stik s tujimi kuratorji. Kako sistematično se stiki med gostujočimi kuratorji in umetniki izvajajo, pa je vprašanje drugega reda.