Neža Knez: »Povedano v narekovajih, delam ljudsko umetnost«

Neža Knez, kiparka: Nagrado skupine OHO ji je prinesla »mašina, ki bo naredila boljši svet«.
Objavljeno
28. maj 2018 19.00
Posodobljeno
28. maj 2018 18.34
Nežža Knez je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje magistrirala pri kiparju Jožetu Baršiju. FOTO: Leon Vidic/Delo
Žirijo letošnje nagrade skupine OHO je prepričala umetniška naprava, ki tišino galerije premaguje z ropotom mehanskih kril, z naslovom Deus ex machina pa naslavlja vprašanja o usodi sveta. Ne le s perspektive kiparke Neže Knez, ki ji je prinesla nagrado, pač pa ima v nenavadni podstati perspektivo vrtčevskih mačkov. Njihovo videnje, tega, kar jim je pomembno. Videnje prihodnosti.

Otroci iz skupine Mišk v ljubljanskem vrtcu Otona Župančiča so najzaslužnejši tudi za odločitev za naslov Deus ex machina, kar je sledilo procesu, ki je zajel risanje in pogovore ter naposled privedel do instalacije z risbami, besedili in ropotajočim »low tech« mehanskim strojem iz varjenih palic, ki so jo v ljubljanski Galeriji P74 predstavili v družbi ostalih finalistov za nagrado, Nane Wolke, Đejmi Hadrović in Danila Milovanovića. Z nagrajenko (letnik 1990), ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje magistrirala pri kiparju Jožetu Baršiju, smo se pogovarjali o ozadju nagrajenega dela.

Izraz Deux ex machina največkrat označuje nekaj, kar se nenadejano pojavi in razreši zagato. Tudi končni izdelek, ki je nastal v sodelovanju s petletniki, ste kreirali kot, če citiram, »mašino, ki bo naredila boljši svet«. Kako je potekalo sodelovanje in katere zagate sveta lahko razreši soočenje vaše in otroške perspektive?

O mašini, ki bo rešila svet, so začeli otroci govoriti sami, takoj ko smo prišli do neke končne oblike. Sprva namreč nismo imeli končnega cilja. Prosila sem jih, naj narišejo, kar jim je pomembno. Neka punčka je vseskozi risala metulje, drug fant želve ninja, veliko jih je risalo družine in hiše, nekdo drug vseskozi vlak, tretji rešilni avtomobil. To smo ustvarajali kar nekaj časa in se o tem pogovarjali, od njih sem želela čim več. S to zamislijo sem sicer začela v okviru drugega projekta z naslovom Thinking about images, ki ga delam z italijansko kuratorko Francesco Lazzarini. Razstava bo v Kunsthalle v Gradcu in Trstu, imeli sva jo že na Reki, a gre pri tistem projektu za druge stvari.

Po kakem tednu je bilo že veliko materiala, tamavčki ti lahko o neki liniji, risbi, ki so jo naredili v nekaj minutah, govorijo pol ure, povsem noter padejo. Kaj vse je mogoče videti v risbi, razmišljati o njej. Vidijo, česar mi ne bi nikoli! Zatem sem jih vprašala, če lahko na risbah izberejo njim najpomembnejši element, delček. Deklica, ki je risala metulje, je izbrala krila, da bi lahko letela, deček z želvami ninja glavo z očmi, ki so zmožne zoomiranja pogleda, tretji je izbral dvigala, četrti ogenj, ker je risal rakete, izbrali pa smo tudi kolesa vlaka, trup rešilnega avtomobila in tako naprej.

Kasneje so otroci te elemente znova narisali in znova smo se pogovarjali o njihovem pomenu, nakar sem pomislila, da bi jih povezali v kolaž. Razložila sem jim, kaj ta je, in da bomo ustvarili skupno delo. Začel je fant, ki je izbral trup rešilca, in ko so začeli otroci sestavljati celoto, so začeli govoriti, da bo to prijazen robot, ki bo na primer rešil mamico in nas vse, popeljal nas bo na boljše in rešil svet. Potem sem se odločila, da bom poskusila narediti stroj, ki bo tudi delal.

image
Neža Knez je v Drugem pogledu (zaslepitvi) med desetdnevno prostovoljno 24-urno zaslepitvijo kiparila po spominu, z dotikom portretiranca in po opisu. FOTO: nezaknez.com


Kdo bi znova rekel, da sodobno umetnost lahko naredi vsak otrok.

Ja, v tem primeru bi imel prav. Iz vsake stvari lahko dobimo nekaj zanimivega, lahko samo iz pogleda, razmisleka o hoji, pogovora, celo iz razmisleka o razmišlanju... Če začnemo stvari razčlenjevati, jih misliti z obratne strani, lahko dosežemo nekaj več. To je kreacija otrok. Zagrabila sem material, ki sem ga dobila od njih, in ga mogoče prestavila v nek drug kontekst. V kontekst družbe sedanjosti, na tak način začne Deus ex machina vzpostavljati različna vprašanja.

Kaj je pri tem projektu važnejše? Končni izdelek ali proces, izkušnja?

Zame izkušnja. Procesualnost je v tem primeru ključna, končni produkt ni tako pomemben.

Je pa impresiven. Varili ste sami?

Zelo mi je pomagal hišnik Kina Šiška Jaka Mihelič, sicer tudi kipar. Pomagal mi je z motorčki, mehanizmi. Ob njem tudi kolega iz Švicarije Veljko Zajak. Skupaj sva krivila železo, krivljeno je ročno. Sama tega ne bi mogla, nimam niti teh strojev niti tolikšnega znanja kot onadva.

V spletni predstavitvi na nezaknez.com pišete, da vas zanimajo senzorialne raziskave percepcije skozi različna čutila, igre z vidnim in nevidnim. Tudi povezave med telesom, čuti in tistim, kar je ena temeljnih predpostavk kiparstva: prostor.

Začelo se je, ko sem spoznala slepega kolega, v povezavi s tem sem naredila deli Drugi pogled (zaslepitev) in Grafite (prevajanje tekstualnih grafitov po Ljubljani v braillovo pisavo – mavčni odlitki stojijo poleg sprejanih grafitov na steni). Začel me je zanimati prostor. Ne kiparski ali galerijski, ampak prostor nasploh, vse okoli nas. Kaj se dogaja, ko hodim? Kako reagirajo ljudje in kako to zaznavam? Zanimajo me vmesni prostori, izmuzljivost, vsakdanje stvari, ki so lahko tako običajne, da so spregledane.

Izpostavljate tudi fenomen, ki mu pravite misliti skozi telo.

Misliti skozi telo je povsem drugače od tega, če misliš s telesom, hočem reči, z glavo, možgani. S tem izrazom ciljam na to, da telo v nekem trenutku premaga razum. Lahko dam primer hoje, risbe ali svoje desetdnevne zaslepitve. Če recimo hodiš in šteješ korake do številk 50, 60, tudi 90, tvoj um normalno vodi telo in korak. Korakaš z besedo. Ko se ta beseda podaljša, pa telo zmaga. Ne toliko nad razumom, premaga besedo. Naenkrat se korak upočasni, pride do upočasnitve.

Med študijem na akademiji sem se za deset dni zaslepila, 24 ur dnevno sem imela prekrite oči. Pred tem sem bila štiri leta na akademiji, a v ozkem hodniku, nasproti vrat ateljeja, nikoli nisem videla ogromnega rdečega gasilnega aparata. Za moje oči ni obstajal. Prvi dan zaslepitve, ko sem s palico drsela po steni, pa sem naletela nanj in nenadoma je zame postal najpomembnejša orientacijska točka. Stvari so za nas lahko samoumevne, mislimo avtomatično, ne mislimo s telesom. Če pogled preobrneš, prideš do nekih drugih situacij. Kaj se mora zgoditi, da začnemo znova misliti svoje telo?

V času zaslepitve sem naredila tri portrete. Prvega po spominu, drugega s tipanjem modela, pri tretjem pa se mi je model opisal. Omenjenega slepega kolega sem zatem peljala gledat – tudi oni rečejo gledat, četudi so slepi – te portrete, še prej pa portrete študentov prvih letnikov, ustvarjenih s prenašanjem pogleda v glino z vso pozornostjo do senc, do odbojev. Ko ustvarjaš take portrete, želiš, da izgledajo realno, ko se jih dotakneš, pa ni tako, kot bi se dotaknil pravega obraza. Ko je zatem kolega otipal obraze, ki sem jih ustvarila kot zaslepljena, je povedal, da se mu zdijo stokrat bolj realni, četudi na pogled niso bili.

image
Kiparka je v projektu Grafiti tekstualne grafite po Ljubljani prevedla v Braillovo pisavo. FOTO: nezaknez.com


V umetnosti vas zanimajo težko oprijemljivi fenomeni, klikanje na vsevednem internetu pa postreže tudi s čim izrazito oprijemljivim, z natančno izmerljivo maso. Če citiram; »Ko pa prime za ročaje Kettlebellov, pa vsi kar nekako obnemimo. Tistih 6-10 minut, ko Neža trenira v telovadnici, vlada nekakšno zatišje, strahospoštovanje ostalih atletov in zadovoljstvo trenerjev.« Tako prebereš v vašem intervjuju izpred let, ki vas že v naslovu označuje za rekorderko v vaji z 250 ponovitvami dviga 16-kilogramske uteži. Izveš tudi, da ste se profesionalno ukvarjali s kolesarstvom, se udeleževali mednarodnih tekem.

V povezavi s Kettlebelli sem naredila celo projekt v Galeriji Gallery, organizirala sem odprto tekmovanje. Na šport sem začela gledati z drugega zornega kota. Dokler si športnik, imaš ozek cilj. Ko sem se začela ukvarjati s stvarmi, ki me zanimajo danes, se je pogled razširil. Pri tistem projektu me je zanimalo telo v vztrajanju. Naslov je bil Telesa na podstavkih, tekmovalce sem doživela kot Davide, ki plešejo z utežmi. Med nastopom stojijo na istem mestu na podiju in dvigujejo uteži.

Celo telo pleše, deset minut, tekmovalci so se mi zdeli kot izklesane figure na podijih, plešoči kipi na podstavkih. Rekla sem si, da je to povsem kiparsko delo, sama sem mu dala le performativen format. Vztrajnost telesa ima izjemno performativno moč. Tekmovalci komaj še držijo utež, a vedo, da imajo še štiri minute do konca, padejo v nek trans. Med športom in umetnostjo je neka povezava. Predvsem disciplina, moraš si jo ustvariti, sama sem jo iz športa prenesla drugam.

Ste ena umetnic, ki jih zanima preseganje meja med umetnostjo in življenjem, kar je eden leitmotivov sodobne umetnnosti. A vi dejansko živite v likovnih ustanovah. Delate v KC Tobačna, živite in ustvarjate v Švicariji, praktično morate živeti v umetnosti.

V bistvu res, na to še nisem pomislila.

Zakaj ostaja to preseganje tako zanimivo za umetnike?

Sama ne bi znala delati drugače. Devetdeset odstotkov tega, kar naredim, je izven ateljeja. Kar me zintrigira, se dogaja zunaj. Ne vem, če bi vztrajala v umetnosti, če bi morala biti le v ateljeju.

Pred vselitvijo v Švicarijo ste menda razmišljali o odhodu v tujino. Kaj ste imeli v mislih?

Zelo si še želim študirati, rada bi dobila nove izkušnje, sodelovala z novimi mentorji, spoznala nove ljudi na fakultetah, kar je zelo pomembno. Ogledanih imam nekaj fakultet, kolebam, a trenutno me najbolj vleče v Rotterdam ali Haag. Njuna programa sta odprta in v veliki meri temeljita na raziskovanju, procesualni umetnosti. Mislim, da bom po Švicariji, čez leto in pol, odšla tja. V Sloveniji mi je sicer super, a kdaj rabiš klofutko, par izkušenj več, da te postavijo na realna tla.

Švicarija je nova umetniška skupnost, kakšne so izkušnje?

Najprej sem bila presenečena, ker sem atelje dobila, zdaj sem samo še hvaležna. Ko smo se spoznali... Ja, mislim, da se je ustvaril nek kolektiv. Pomagamo si ali gremo na piknik, še vedno pa je vsakdo individualec. Švicarija ima ogromno dogodkov, mislim, da bo zelo zaživela. Velik plus je, da so prisotni tudi tuji rezidenčni umetniki, od njih lahko dobiš veliko informacij o tem, kako se dela, razmišlja zunaj.

Sama dvakrat mesečno predstavljam druge umetnike. Za en dan jim odstopim prostor in sami se odločijo, ali naredijo razstavo, predavanje, portfolio review, performans, karkoli. Edina izmed mlajših umetnikov sem dobila atelje, zato sem se odločila, da ga za en dan odstopim. Zdi se mi fair, čeprav ni veliko. Oglasi se lahko kdorkoli. Sama vem, kako težko se je prvič predstaviti ljudem, pri meni pa je vzdušje bolj domače. To je neka oblika vajenice z odprto formo.

Želim tudi, da moja praksa ni zaprta za galerijske kroge. Ljudi želim privesti do tega, da se začnejo spraševati o sodobni umetnosti, ki je mnogim tuja. Mnogim umetnikom zadošča, da svoje delo predstavijo kuratorjem in kolegom v galerijskem prostoru in dobijo nek pozitiven odziv od njih. Meni pa je izzviv pridobiti tudi ljudi izven teh krogov, zintrigirati ljudi, ki ne razmišljajo o umetnosti. Poskušam jih vsaj nekoliko navesti, da začnejo na to gledati pozitivno, da se ne prestrašijo.

Lahko sem, recimo, štiri dni kopala luknjo in nikomur ni bilo nič jasno, a smo se na koncu začeli o tej akciji pogovarjati – tudi že med samo akcijo so mi priskočili na pomoč z fizičnim delom ali kavico, pogovorom ... Dobila sem veliko reakcij in odgovorov, ljudje so razumeli, da ni nujno, da nekaj narediš in razstaviš. Da je enostavno lahko tudi nekaj čudnega, prav ta čudnost pa v mimoidočih sproži nekaj, za kar se jim zdi vredno zaustaviti in razmisliti. Povedano v narekovajih, delam ljudsko umetnost.

image
Nežža Knez. FOTO: Leon Vidic/Delo