Ni daleč čas, ko bo invalid brez rok objel svojca

Želite sodelovati v merjenju moči med umetno inteligenco in človekom ali se naučiti novega – ptičjega jezika? Morda bi raje dali prednost živemu eksperimentu z ekologijo uma? Ali bili priča pretakanju tekočin po kilometru cevi nenavadne (nad)človeške skulpture? Morda pa želite samo z migom 21 v nebo ali sesti na stol, ki nenehno beži, čeprav ni živ …

Naštete instalacije se ponujajo na ogled in v preizkus na letošnjem festivalu novomedijske kulture Speculum Artium (SA) v trboveljskem kulturnem centru Delavski dom (DDT), ki bo še jutri presenečal z razsežnostjo festivalskega dogajanja. V svetu produkcija vizualnih praks doživlja razcvet, umetnost in znanost že lep čas hodita z roko v roki, človeštvo ima na voljo več in več aplikacij za krotenje tehnologij, a pravega znanja o tem, kaj v resnici početi z novimi tehnologijami in pristopi, večinoma še vedno primanjkuje. Čar festivala je to, da s svetovnimi dosežki novomedijske kulture redno seznanja Slovenijo.

Če so festivalskemu dogajanju zadnja leta pečat dajali tuji dosežki s humanoidnim japonskim robotom Asimom na čelu, letos pozornost vzbujajo projekti domačih avtorjev; med temi simulator vojaškega letala ekipe trboveljskega Aereforma in projekt na področju humanoidnih robotov trboveljske doktorske študentke v Tsukubi Maše Jazbec, ki je prepričana, da bi morali mlade tudi v šolah čim prej začeti izobraževati o umetnih bitjih – ne kot o nadomestku človeka, temveč kot o novi vrsti bitij: »Le tako bodo lahko razvili pravi odnos do njih.«

Umetni impulzi in človeški možgani

Jazbečeva, sicer kuratorka SA, se po nekaj letih spet predstavlja kot avtorica – tokrat z eksperimentom Zamenjava telesa z androidnim robotom, ki so ga izvedli v mednarodnem raziskovalnem inštitutu v Kiotu. »Najzanimivejši del eksperimenta je bil dotik. Ko so se testiranci z robotskimi rokami dotikali samega sebe, se torej dotikali in bili dotaknjeni, je povzročilo veliko zmedo v možganih,« pripoveduje Jazbečeva in kot drugo fascinantno fazo eksperimenta omenja povezavo med robotom in človekom prek elektrod. »Trenutek, ko sem razmišljala, kako premikam obraz, so posneli z računalnikom. Analizirali so, kateri predel možganov se takrat najbolj aktivira. In ko sem v eksperimentu razmišljala, da premikam glavo, se je impulz iz mojih možganov prenesel na robota, ki je glavo resnično začel premikati.«

Rezultat tovrstnih raziskav so aplikacije, ki jih v svetu že uporabljajo v rehabilitacijski robotiki. Ni daleč čas, ko bodo tudi invalidi brez rok znova lahko čutili, kako je objeti najdražje ... A še prej bo treba opraviti veliko raziskav, kajti še vedno ni povsem jasno, kako tovrstni umetni impulzi dolgoročno vplivajo na človeške možgane.

V pododrju DDT sta si nasproti sedeli Victoria Vesna in piarovka Vesna Jesih z obrednima pokrivaloma – hobotnicama na glavah. Prva je soavtorica eksperimenta Octopus Brainstorming, ki poskuša vzpostaviti komunikacijo med vrstami v enem globalnem jeziku, druga je poskusna zajčica, ki je na koncu povedala: »Šele v drugo sem v resnici začutila, kako njena umirjenost prehaja name. V določenem trenutku nisem več zaznavala, da je v prostoru tudi občinstvo, kar me je prvič zelo motilo.«

David Hanč, pilot v Aeronavtu, akademiji za letalstvo in inštruktor letenja za generalno in ultralahko aviacijo iz Zagorja, je bil dežurni na prizorišču simulatorja sovjetskega nadzvočnega letala Mig 21, hčerke simulatorja X-Alfa, ki ju pomaga razvijati v ekipi trboveljskega Aereforma. Posebnost simulatorja so očala VR, ki omogočajo neskončno vidno polje. »Drugi simulatorji uporabljajo zaslone, ki omejujejo vidno polje. Neskončno vidno polje pa pri ljudeh povzroči šok, izgubo stika z realnostjo.« Očala so tudi dober pripomoček za učitelje letenja – čeprav jih nosijo učenci. »Omogočajo nam, da spremljamo učenčevo razporeditev pozornosti. Poleg tega so ure letenja drage. Človek precej prihrani, če prve korake napravi na tleh namesto v zraku,« pravi Hanč, za katerega je letenje privilegij. Čez zimo bo simulator Mig 21 »letal« pod Aereformovo streho.

Živi model robotu

V instalaciji Študija človeka, kjer stransko vlogo ustvarjalnih bergel igrajo roboti, so glavne vloge namenjene – komurkoli. V tem »filmu« lahko vsakdo postane igralec. Model petim »umetnim« umetnikom po imenu Paul, ki imajo isto le ime, oči pa ne. Eni gledajo model skozi staromodno digitalno kamero, drugi skozi napredno spletno, njihove oči pa krmilijo vsake svojo robotsko roko, ki na list papirja izrisuje obraz modela. Instalacija je nastala kot rezultat ustvarjalne krize umetnika Pattricka Tresseta.

Japonec Takeši Ozu govori s skoraj takšno hitrostjo, s kakršno se mu spodmika stol. V »običajnem« svetu bežijo le živa bitja. Kosi pohištva ne. Je torej treba bežeči stol počlovečiti? »Seveda, nanj je treba gledati kot na osebek,« pritrjuje Ozu.

Instalacija Japonke Minatsu Sugimoto Walkaholic človeka preobrazi v generator, ga spravlja v gibanje. Razvila je vmesnik, ki pretvarja energijo, proizvedeno s hojo, v električno, ki lahko služi za poganjanje mp3-predvajalnika ali pametnega telefona, saj deluje kot dinamo na kolesu.

Tudi to je mogoče, pravi Jurij Pavlica iz skupine BridA. Ljudje si običajno ogledujemo končne upodobitve likovnih del. Stoječ pred njegovim perpetuum mobile, projektu Modux 3.4, z gibljivim monitorjem, tekočimi kristali in plastenjem informacij, postanemo priče obratnega procesa: dekonstrukcije, nenehnega nastajanja, tako rekoč žive umetnine. »V tem se umetnost loči od znanosti. Vidi pomen tam, kjer ga znanost ne, zato umetniška formacija za znanost običajno predstavlja napako, zato je ta razlika lahko stična točka združitve,« pravi Pavlica.

Nanotehnolog, ki se je ustavil pri projektu Modux 3.4, je ugotovil, da znanstveniki prihajajo do podobnih rezultatov kot umetniki – le startajo s popolnoma drugih pozicij.

Meje med umetnostjo in znanostjo so zabrisane, trdi tudi direktor festivala SA Zoran Poznič. Zato je njuna humanizacija nujna.