Tiskane izdaje
Ste vedeli, da se je slavni arhitekt Maks Fabiani v svojem avtoportretu še najbolj poistovetil z nosorogom, ki nosi šope listov, s čimer je umetnik upodobil svoje težke misli na hudomušno lahkoten način? Še marsikaj zanimivega in prodornega iz njegovega dojemanja sveta je mogoče spoznati na razstavi Fabianijevih likovnih dopisnic mladi umetnici Neeri Gatti, ki so jo pravkar odprli v prostorih Goriškega muzeja v Kromberku.
Avstrijska pošta je 1. oktobra 1869 izdala prvo dopisnico, tako imenovano Correspondenz-Karte, ki je imela na eni strani natisnjeno znamko in prostor za naslov, na drugi pa prazno površino za kratko sporočilo. Čeprav so Francozi leta 1871 izdali prvo ilustrirano razglednico, ki je postala najbolj razširjeno oglaševalsko sredstvo, pa je bila za umetnike nezanimiva. Veliko bolj priljubljena je bila dopisnica s prazno površino, kjer je bil prostor za osebna in izvirna sporočila v obliki podob.
Emil Nolde, Franz Marc, Alfer Kubin, Kolo Moser, Lyonel Feininger in številni drugi so za svojo osebno korespondenco začeli uporabljati dopisnico, ki je nudila novo možnost povezave med besedilom in sliko. Simbolni pomen obojega je večkrat ostal skrit oziroma je bil razumljiv samo pošiljatelju in prejemniku, saj je moral avtor utrinke iz svojega notranjega duhovnega sveta, svoja doživljanja in razmišljanja skrčiti na omejeno polje kartončka. Na takšen način so nastala številna unikatna likovna dela, ki so se skozi poštni sistem širila v javnosti.
Lahkotnejši pristop
Sredi devetdesetih let 19. stoletja je postala poštna dopisnica množično sredstvo za sporočanje in ravno v tistem času naj bi jo začel uporabljati tudi Maks Fabiani. Zagotovo je poznal njeno razširjenost med umetniki in tudi sam je ustvaril obsežen opus takšnih dopisnic. Marco Pozzetto je zapisal, da jih je preštel nekaj sto. Zapuščina je bila sestavljena iz dveh zbirk: eno je hranila Fabianijeva hčerka Carlotta, drugo pa umetnica Neera Gatti (Trst, 1906 – Benetke, 1973).
Mlado Neero, članico velike družine ladjarjev Premuda, je Fabiani spoznal proti koncu dvajsetih let 20. stoletja v Ferrarijevi vili v Štanjelu in postala sta iskrena prijatelja. Gattijeva velja za Fabianijevo zadnjo učenko, dopisovala pa sta si vse do arhitektove smrti leta 1962. Razstavljeno skupino dopisnic, ki jih je Fabiani poslal Neeri med letoma 1930 in 1934, danes hranijo v Goriških pokrajinskih muzejih. Žal so se izgubile tiste, ki jih je slikarka pošiljala arhitektu, zato ni mogoče sestaviti celotne slike njunega dopisovanja. Ravno tako pa se je izgubilo veliko Fabianijevih dopisnic, poleg tega se številne nahajajo v različnih zasebnih zbirkah.
»Fabianijeve dopisnice so večinoma nastale v trenutkih sprostitve in med potovanji, zato na njih prevladuje lahkotnejši avtorjev pristop. Arhitekt je nanje spontano skiciral svoja razmišljanja, spomine, čustva, težave in razočaranja. V strnjeni obliki, ki je ustrezala njegovemu značaju, je uspel izraziti tudi težke trenutke, ne da bi zapadel v patetiko in tožbo.
Ohranjal je pokončno držo človeka, ki se je upiral trpljenju in raje vse skupaj zavil v ironijo. Življenje je opisoval skozi drobne prizore, v katerih je kritično, šaljivo in pikro analiziral sebe, družbo in politiko. Seveda je veliko razmišljal o arhitekturi, urbanizmu, antiki in to tudi upodabljal,« pravi umetnostna zgodovinarka Katarina Brešan, ki je pravkar odprto razstavo v prostorih Goriškega muzeja v Kromberku tudi predstavila.
Po njenih besedah se je Fabiani preizkusil v različnih likovnih slogih, od simbolizma, secesije, postimpresionizma, ekspresionizma do futurizma in aeroslikarstva ter tako vzpostavil dialog s sodobno umetniško produkcijo, ki ji je sledil od dunajskih let skozi vse svoje dolgo življenje. »Večinoma je uporabljal tehniko akvarela, ki mu je omogočala hitro zarisovanje bežnega trenutka. Kompozicijo je pretežno gradil z risbo, črto, včasih pa se je prepustil prelivanju barvnih površin,« poudarja Brešanova.
Sorodnost misli in pogledov
Dopisnice, poslane Neeri Gatti, vsebujejo poleg drugega še pedagoški pristop. »Njuno dopisovanje je bilo zelo zgoščeno v letih Neerinega zgodnjega umetniškega razvoja. Večkrat sta skupaj slikala in na sprehodih iskala navdih v naravi. Izmenjavala sta si ideje o slikarstvu in raznih delovnih načrtih, kar je nudilo tudi arhitektu možnost konfrontacije. Več dopisnic upodablja variacije na temo Neere slikarke. Na njih se Fabiani s pomočjo vinjet, ki mejijo na karikaturo, na simpatičen način pošali z mlado umetnico.
Njuno dopisovanje je vedno potekalo v elegantnem, vendar igrivem, humorističnem tonu. Na takšen lahkoten način je Fabiani Neeri predajal znanje o perspektivi, barvah in njihovem vplivu na prostor ter kompozicijo,« dodaja umetnostna zgodovinarka. Del razglednic je bil namenjen tudi Fabianijevi obnovi hiše, ki so jo po materi podedovale Neera in njeni sestri. Arhitekt je imel pri tem številne težave, kar je narisal v svojem prepoznavnem šaljivem ter nekoliko melanholičnem slogu.
»Z vseh teh dopisnic so razvidni medsebojna naklonjenost, predanost in spoštovanje, ki sta ga, kljub veliki generacijski razliki, drug do drugega čutila avtor in naslovljenka. Fabiani je Neeri skozi besedilo in sliko zaupal svoja razmišljanja o umetnosti in življenju, kar priča o sorodnosti njunih misli ter pogledov na svet,« je prepričana Katarina Brešan.
Razstavo Fabianijevih likovnih dopisnic, ki je nastala ob letošnjem Fabianijevem letu v počastitev 150. obletnice rojstva primorskega rojaka, arhitekta, urbanista, izumitelja, misleca in humanista, so v Goriškem muzeju sicer razdelili v šest tematskih sklopov, predstavitev umetnikovih domiselnih analiz sebe in širšega družbenega okolja pa je nastala v sodelovanju z Goriškimi pokrajinskimi muzeji (Musei Provinciali di Gorizia), ki hranijo dopisnice.
Še cel oktober bo razstava na ogled v prostorih Gradu Kromberk, 5. novembra pa jo bodo odprli v Galeriji Lojzeta Spacala v Štanjelu, kjer bo gostovala do 29. novembra, decembra pa se seli še v Goriške pokrajinske muzeje.
