Tiskane izdaje
Zgodovina se ponavlja, le številke so drugačne. Seveda višje. Pri newyorški avkcijski hiši Christie's so včeraj izpeljali osrednjo spomladansko dražbo umetnin, na kateri so, ne posebej presenetljivo, saj je bilo pričakovanje novega svetovnega rekorda za prodajo umetnin na javnih licitacijah medijsko izrazito podprto, potolkli prejšnji rekord.
Seveda kar lastnega, tistega iz leta 2013, ko so triptih Tri študije Luciana Freuda Francisa Bacona prodali za 142,4 milijona dolarjev (številke, ki jih navajamo, zajemajo dražbeni pribitek). Tokratni rekord znaša 179.365.000 dolarjev, iztržili so ga s sliko Ženske iz Alžira (Verzija O) Pabla Picassa iz leta 1955, kupec pa je, kot običajno, ostal anonimen.
Zelo blizu rekorda, ki je bil aktualen do včeraj, je segla tudi cena drugega najbolj promoviranega umetniškega izdelka na dražbi, bronasta skulptura Alberta Giacomettija Mož, ki kaže s prstom (obstaja šesterica odlitkov), ki so jo prodali za 141.285.000 dolarjev. Giacometti se vsekakor potrjuje za najdražje kiparsko ime na planetu, ta znesek pa po novem predstavlja tudi svetovni rekord za katerokoli skulpturo, prodano na dražbi.
Celoten znesek dražbe zaostal za lanskim rekordom
Med ostalimi astronomskimi zneski agencije navajajo še nekaj manj kot 26 milijonov za sliko Poplavljen ultradragega škotskega figuralika Petra Doiga (njegovo razstavo si lahko ogledate ob ravnokaršnjem bienalu v Benetkah, pred dobrim tednom so jo odprli v Fundaciji Bevilacqua La Masa), med deli že pokojnih umetnikov pa so kupci največ interesa pokazali za Clauda Moneta (40,5 milijonov) in Marka Rothka (40,5 milijona).
Zanimivo, da tokrat za kake novice niso poskrbela dela Andyja Warhola ali Jeffa Koonsa, tudi celoten izkupiček dražbenega večera – prodali so kar 34 od 35 ponujenih del – je s končnimi 706 milijoni zaostal za lanskim novembrskim rekordom pri Christie's, ki je znašal 853 milijonov, doseženih na le enem avkcijskem večeru.
Če se bo zgodovina ponavljala še naprej, bo že čez nekaj dni znano, kdo je srečni investitor v povojno Picassovo mojstrovino, identiteto kupca pa bo, če ne bo presenečenj, najverjetneje prvi objavil The New York Times, pri katerem imajo z dražitelji in tudi zasebnimi prodajalci preverjeno odlične zveze.
Poslej »kurirane« dražbe?
Mojstrovine najvišjega ranga ostajajo zanesljiva investicija za hudournike denarja, ki se na trg umetnin stekajo z računov najbogatejših ljudi na svetu, kar dokazuje, da imajo vodilni dražitelji in galeristi cene na likovnem trgu trdno pod nadzorom (sicer velekapital, ki ga zanima le dobiček, v umetnost ne bi investiral), čisto vse pa se le ni ponovilo.
Komentatorji so že v tednih pred dražbo opazili zasuk v politiki Christie's. Kaže, da so se v tej dražbeni hiši odmaknili od tradicionalne delitve na posebno dražbo za starejšo umetnost, tisto iz časov impresionizma in zgodnjega modernizma, in na dražbo s povojno ter sodobno umetnostjo.
Namesto tega so tokrat na najbolj pričakovani dražbi izpostavili recept »malo mešano« in v njegovem okviru prodajo najpomembnejših umetnin, ne glede na čas nastanka, vse skupaj pa marketinško ovili v naslov Veselimo se preteklosti. Tako se utrjuje trend »kuriranih« dražb, katerih rezultati so pravzaprav začasne razstave s cvetoberom mojstrovin z vseh vetrov, a s posebnostjo, da je na njih prav vse naprodaj.
